Če pogoltneš žvečilni gumi, ostane v telesu 7 let?

Ne. Trditev, da pogoltnjen žvečilni gumi ostane v želodcu sedem let, je eden bolj znanih prehranskih mitov. Strokovnjaki iz klinike Mayo pojasnjujejo, da telo žvečilnega gumija sicer ne more prebaviti, vendar to še ne pomeni, da se ta več let zadržuje v želodcu.

Žvečilni gumi se po zaužitju pomika skozi prebavni sistem podobno kot druge snovi, ki jih telo ne more razgraditi. Prebavni trakt je namreč dolg sistem organov, skozi katerega se vsebina s pomočjo krčenja mišic postopoma pomika naprej. Nacionalni inštitut za sladkorno bolezen ter prebavne in ledvične bolezni pojasnjuje, da se neprebavljivi ostanki na koncu izločijo iz telesa z blatom.

Zato en sam pogoltnjen kos žvečilnega gumija praviloma ni razlog za paniko.

Ključ je v njegovi sestavi. Med žvečenjem iz gumija izločimo predvsem okus in sladila, njegova osnovna gumijasta masa pa ostane. Prav te mase človeški prebavni sistem ne more razgraditi tako kot običajna živila.

To pa še ne pomeni, da mora snov ostati v telesu. Kot pojasnjuje Cleveland Clinic, se osnovna masa žvečilnega gumija skozi prebavila pomika razmeroma nespremenjena in se nato izloči.

Podoben princip velja tudi za druge dele hrane, ki jih telo ne razgradi v celoti. Prebavni sistem iz hrane vsrka uporabne snovi, medtem ko neprebavljivi ostanki nadaljujejo pot proti debelemu črevesu in se na koncu izločijo.

Ko žvečilni gumi pogoltneš, potuje skozi požiralnik v želodec, nato pa naprej v tanko in debelo črevo. Pri tem ga prebavni sokovi ne razgradijo v enaki meri kot hrano.

Po podatkih klinike Mayo se pogoltnjen žvečilni gumi praviloma premika skozi prebavni sistem in zapusti telo z blatom. Njegova pot zato ni dolga sedem let, temveč je primerljiva z običajnim prehodom snovi skozi prebavila.

Pomembno je tudi, da žvečilni gumi ne ostane prilepljen na stene želodca. Tudi ta predstava spada med priljubljene mite. Gibanje prebavil, imenovano peristaltika, vsebino potiska naprej po prebavni cevi, kot pojasnjuje Nacionalni inštitut za sladkorno bolezen ter prebavne in ledvične bolezni.

Če se po nesreči pogoltne en kos žvečilnega gumija, praviloma ni razloga za skrb. Cleveland Clinic navaja, da občasno zaužitje enega kosa običajno ne povzroča težav.

Precej drugače je, če bi človek redno požiral večje količine. Takrat lahko pride do kopičenja materiala v prebavilih, v zelo redkih primerih pa tudi do zapore črevesja. Klinika Mayo opozarja predvsem na primere, ko se večja količina pogoltnjenega žvečilnega gumija poveže z zaprtjem, kar je pomembnejše tveganje pri otrocih.

To pomeni, da težava ni v tem, da bi en kos v telesu ostal več let. Nevarnost je povezana predvsem z zaužitjem večje količine in morebitnimi drugimi prebavnimi težavami.

Večja količina žvečilnega gumija je druga zgodba. Če se v prebavilih nabere večja količina neprebavljivega materiala, lahko ta v redkih okoliščinah prispeva k nastanku čepa oziroma zapori.

Cleveland Clinic med opozorilnimi znaki črevesne zapore navaja bolečine v trebuhu, krče, napihnjenost, zaprtje in bruhanje. Če bi se po zaužitju večje količine žvečilnega gumija pojavili izraziti ali nenavadni prebavni simptomi, je zato smiselno poiskati zdravniško pomoč.

Pri običajnem, naključnem zaužitju enega kosa pa takšen scenarij ni pričakovan.

Najpomembnejša razlika je preprosta: žvečilni gumi se ne prebavi, vendar se zato ne zadržuje sedem let v telesu. Prebavni sistem ga pomika naprej, tako kot druge snovi, ki jih telo ne more razgraditi, in ga na koncu izloči.

Če torej med žvečenjem po nesreči pogoltneš en kos, ni treba čakati na sedemletno obletnico. Veliko bolj smiselno je, da ga naslednjič preprosto odvržeš v koš. Žvečilni gumi ni namenjen požiranju, toda en sam pogoltnjen kos pri sicer zdravem človeku praviloma ne predstavlja razloga za preplah.

Viri: Mayo Clinic, Cleveland Clinic, NHS, National Institute of Diabetes and Digestive and Kidney Diseases