Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) opičje koze, ki so se v Evropi nedavno prvič pojavile v Veliki Britaniji (oboleli je prišel iz Nigerije), povzroča virus, soroden tistemu, ki je kriv za bolezen črnih koz. Ta je bila z globalno akcijo cepljenja izkoreninjena leta 1980.

Simptomi pri okužbi z virusom opičjih koz so lahko blagi ali resni. Na začetku se pojavijo simptomi, podobni gripi, torej vročina, bolečine v mišicah, otekle bezgavke, izčrpanost, blaga mrzlica in glavobol. Kasneje se lahko pojavijo tudi izpuščaji in (občasno boleče) rane, ki so najznačilnejši znak te bolezni, začetni simptomi pa so zelo neznačilni. Bolezen se na ljudi prenese z živali, načeloma z glodavcev in primatov. Najbolj prisotne so opičje koze v tropskih gozdnatih predelih srednje in zahodne Afrike. Gre za virus iz skupine t. i. poksvirusov, ki je podoben virusu črnih koz.

Bolezen se med ljudmi prenaša ob stiku s kožnimi ranami okuženega, okužiti pa se je mogoče tudi z izmenjavo telesnih tekočin ali kapljično (a le, če je stik tesen in traja dlje časa) ter ob stiku z materialom, ki se ga je dotikala koža okužene osebe. Inkubacijska doba je med šest in 13 dni, lahko pa traja do 21 dni. Strokovnjaki priporočajo, da okužena oseba ostane doma tri tedne oz. dokler kraste ne odpadejo. Trdijo, da je grožnja za zdravje splošne populacije majhna.

Najresnejše simptome imajo praviloma otroci. Ker ljudje, mlajši od 40 let, večinoma niso bili cepljeni proti črnim kozam, so bolj izpostavljeni okužbi. Pred časom je že bilo odobreno cepivo, ki ščiti pred okužbo z opičjimi kozami, a še ni v širšem obtoku. Zadostno zaščito pred okužbo naj bi sicer nudilo cepivo proti črnim kozam (bilo naj bi 85-odstotno učinkovito pri preprečevanju okužbe z opičjimi kozami). Nekatere države medtem že razmišljajo, da bi cepile tudi tesne stike.

Stopnje smrtnosti ob dozdajšnjih izbruhih opičjih koz so bile med nič in 11 odstotki, delež pa bil odvisen predvsem od tega, katera različica virusa je izbruhnila. Virus je prvič izbruhnil leta 1958, odkrili pa so ga pri opicah. Prvi ga je identificiral Preben von Magnus. Pri človeku so ga prvič odkrili leta 1970. O prvem izbruhu opičjih koz zunaj afriške celine so leta 2003 poročali v ZDA.