Moški, ki trpijo v tišini: zakaj o duševnih stiskah še vedno tako težko spregovorijo

November je že tradicionalno v znamenju Movembra, mednarodnega gibanja, ki opozarja na pomen zdravja moških. Njegov namen je spodbuditi pogovor o temah, o katerih se še vedno premalo govori – od raka prostate in raka mod do duševnega zdravja. Posebno pozornost namenja tudi prepoznavanju duševnih stisk, pomenu pravočasne pomoči in preprečevanju samomorilnosti. Movember nas tako vsako leto opominja, da skrb za zdravje ni znak šibkosti, temveč odgovornosti do sebe in svojih bližnjih.

Duševno zdravje je pomemben del splošnega zdravja, vendar se o njem pri moških še vedno govori premalo. Družbena pričakovanja, predstava o moški moči in strah pred obsojanjem lahko vplivajo na to, kako moški doživljajo svoje težave in ali so pripravljeni poiskati pomoč.

Podatki za Slovenijo kažejo, da je vprašanje še kako pomembno. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je leta 2025 zaradi samomora umrlo 336 ljudi, med njimi 261 moških in 75 žensk. To pomeni, da so moški predstavljali več kot tri četrtine vseh smrti zaradi samomora. Čeprav je bilo skupno število najnižje v zadnjih desetih letih, razlika med spoloma ostaja izrazita.

Podobno sliko kažejo tudi evropski podatki. Eurostat poroča, da so leta 2023 moški predstavljali 76,4 odstotka vseh smrti zaradi samomora v Evropski uniji. Stopnja umrljivosti zaradi samomora je bila pri moških več kot trikrat višja kot pri ženskah.

Za temi številkami so posamezniki, njihove družine in prijatelji. So moški, ki so se morda dolgo spopadali s težavami, vendar okolici niso znali ali zmogli povedati, kako hudo jim je.

'Bodi močan. Ne jokaj. Težave moraš rešiti sam ...' To so sporočila, ki jih mnogi fantje slišijo že v otroštvu. Čeprav se družba spreminja, predstava, da moški ne sme pokazati ranljivosti, še vedno vpliva na njihove odnose in odnos do lastnega zdravja.

Moški lahko zato svoje stiske prikrivajo, jih zmanjšujejo ali se pretvarjajo, da je vse v redu. Namesto pogovora o žalosti, strahu ali nemoči se včasih umaknejo v delo, pretirano telesno dejavnost, alkohol ali druge načine, s katerimi poskušajo ublažiti neprijetne občutke.

Svetovna zdravstvena organizacija za evropsko regijo opozarja, da so tradicionalne predstave o moškosti, kot so samozadostnost, nadzor nad čustvi in težje izražanje ranljivosti, pomembne ovire pri iskanju strokovne pomoči.

To se lahko pokaže tudi v partnerskih odnosih. Moški, ki ga pestijo težave, se lahko začne umikati, postane bolj razdražljiv ali se izogiba pogovorom. Partnerka njegovo vedenje morda razume kot nezanimanje, jezo ali čustveno oddaljenost, čeprav se v ozadju skriva stiska, o kateri ne zna spregovoriti.

Pomembno je razumeti, da molk ne pomeni, da težav ni. Včasih pomeni samo, da človek ne ve, kako bi jih ubesedil.

Duševne težave se ne kažejo vedno kot žalost ali jok. Pri nekaterih moških so bolj opazne spremembe vedenja, razdražljivost, umikanje iz družbe ali izguba zanimanja za stvari, ki so jih nekoč veselile.

Med pogostejšimi opozorilnimi znaki so:

- dolgotrajna potrtost, tesnoba ali občutek brezizhodnosti;

- pogosta razdražljivost, jeza in nenadni izbruhi;

- umikanje od partnerke, družine in prijateljev;

- izguba zanimanja za hobije in dejavnosti;

- motnje spanja, stalna utrujenost in pomanjkanje energije;

- težave s koncentracijo in odločanjem;

- povečano uživanje alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi;

- občutek krivde, ničvrednosti ali prepričanje, da je človek drugim v breme;

- govorjenje o smrti, poslavljanje ali izražanje želje, da ne bi več živeli.

Program MIRA, nacionalni program duševnega zdravja, med opozorilnimi znaki samomorilne ogroženosti izpostavlja tudi nenadne spremembe vedenja, tvegano ravnanje in izjave, ki izražajo brezup.

Posamezen znak še ne pomeni, da ima človek duševno motnjo ali da razmišlja o samomoru. Pomembni so predvsem trajanje, intenzivnost in kombinacija sprememb. Če opazimo, da se bližnji vede drugače kot običajno, njegovega vedenja ne smemo takoj pripisati slabi volji ali zahtevnemu obdobju.

Depresijo pogosto povezujemo z žalostjo, jokom in pomanjkanjem energije. Toda pri moških se lahko kaže tudi drugače. Nekateri postanejo izrazito razdražljivi, nepotrpežljivi ali se začnejo pretirano posvečati delu. Drugi se umaknejo v samoto, izgubijo zanimanje za bližnje ali pogosteje posegajo po alkoholu.

Včasih je navzven vse videti povsem običajno. Moški hodi v službo, opravlja vsakodnevne obveznosti, skrbi za družino in se druži s prijatelji, vendar se znotraj spopada z občutkom praznine in nemoči.

Prav zato je pomembno, da duševnih težav ne presojamo samo po zunanjem vedenju. Človek je lahko uspešen v službi, telesno dejaven in družbeno vključen, pa kljub temu potrebuje pomoč.

Depresija ni znak šibkosti in tudi ni nekaj, kar bi lahko vedno premagali samo z močnejšo voljo. Je zdravstveno stanje, ki zahteva ustrezno obravnavo. S pravočasno pomočjo je mogoče izboljšati počutje in kakovost življenja.

Včasih je najtežje narediti prvi korak. Če pri partnerju, očetu, bratu, prijatelju ali sodelavcu opazimo spremembe, je smiselno, da pogovor začnemo sami. Ni treba čakati, da bo težavo omenil prvi.

Pogovor naj bo miren, iskren in brez obsojanja. Namesto splošnega vprašanja Je vse v redu? lahko poskusimo bolj neposredno: Zadnje čase opažam, da si bolj tiho. Se kaj dogaja? ali Zdi se mi, da ti ni lahko. Bi se želel pogovoriti?

Pomembno je, da človeka poslušamo in mu ne vsiljujemo takoj rešitev. Stavki, kot so Saj bo minilo, Drugi imajo še hujše težave ali Moraš biti močan, lahko njegovo stisko še poglobijo. Veliko več pomeni, če mu pokažemo, da ga jemljemo resno in da nam ni vseeno.

Če nas skrbi, da razmišlja o samomoru, ga lahko vprašamo neposredno: Ali razmišljaš o tem, da bi si vzel življenje? Takšno vprašanje mu ne bo vsadilo samomorilnih misli. Nasprotno, lahko mu omogoči, da prvič odkrito spregovori o nečem, kar ga močno obremenjuje.

Če potrdi, da ima samomorilne misli, njegove besede vzamemo resno. Ostanemo ob njem, ga poslušamo in mu pomagamo poiskati strokovno pomoč. V primeru neposredne nevarnosti ga ne puščamo samega in pokličemo številko 112.

Prvi korak je lahko pogovor z osebnim zdravnikom, ki oceni stanje in po potrebi predlaga nadaljnjo obravnavo. Na voljo so tudi centri za duševno zdravje v zdravstvenih domovih, klinični psihologi, psihiatri in druge oblike strokovne podpore.

V Sloveniji je pomoč na voljo tudi po telefonu:

116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik: brezplačen klic, na voljo vse dni v letu, 24 ur na dan.

01 520 99 00 – Klic v duševni stiski: vsak dan med 19. in 7. uro.

112 – Nujna pomoč: kadar je življenje neposredno ogroženo.

Pomembno je, da moški ne čakajo, dokler težave postanejo neobvladljive. Za pomoč se lahko odločijo že ob dolgotrajni tesnobi, težavah s spanjem, izgorelosti, občutku osamljenosti ali težavah v partnerskem odnosu. Ni treba imeti diagnoze, da si zaslužimo podporo.

November je po vsem svetu zaznamovan z gibanjem Movember, ki opozarja na zdravje moških. Značilni brki so postali prepoznaven simbol kampanje, vendar je njeno sporočilo precej širše. Poleg raka prostate in raka mod v ospredje postavlja tudi duševno zdravje in preprečevanje samomorilnosti.

Posebno pomembno je sporočilo, da moškim ni treba vsega prestati v tišini. Pogovor s prijateljem, partnerko, družinskim članom ali strokovnjakom je lahko prvi korak k spremembi. Prav tako lahko veliko naredijo delovna okolja, športna društva in druge skupnosti, če ustvarjajo prostor, v katerem je pogovor o duševnih težavah nekaj običajnega.

Skrb za duševno zdravje ne pomeni, da je moški manj močan. Pomeni, da prepozna svoje meje, zna prositi za podporo in prevzame odgovornost za svoje življenje.

Moški si zaslužijo, da jih vprašamo, kako so, in da njihov odgovor tudi zares poslušamo. Ne samo novembra, ampak vse leto. Včasih lahko prav iskren pogovor pomeni več, kot si predstavljamo.

Viri: Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), Eurostat, World Health Organization – Regional Office for Europe, Program MIRA, Movember