Zato ne bi smeli piti vode iz plastenke

Ustekleničena voda se že dolgo trži kot varnejša alternativa tisti, ki priteče iz pipe – če ne prihaja neposredno iz gorskega izvira, je vsaj prečiščena in brez kemikalij. Toda nova študija znanstvenikov z Univerze Columbia in Univerze Rutgers dokazuje, da je ustekleničena voda lahko veliko slabša zaradi vsebnosti za mikroskopske plastične onesnaževalce, ki lahko preidejo v krvni obtok.

Znanstveniki že leta sprožajo alarm zaradi globalnega širjenja mikroplastike, ki nastane, ko plastika razpada na vse manjše delce. Delce, katerih velikost sega od pet milimetrov do 1 mikrometra, so našli na vrhu Mount Everesta in na dnu najglobljih oceanskih jarkov z neznanimi vplivi na zdravje ljudi in ekosistemov. Prejšnje študije so pokazale, da lahko liter ustekleničene vode vsebuje več deset tisoč (vsaj z mikroskopom) prepoznavnih plastičnih delcev. Toda te študije so se ustavile pri pragu 1 mikrometra, predvsem zaradi tehnoloških omejitev.

Študija, ki je bila objavljena v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, uporablja novo razvito lasersko tehnologijo za iskanje še manjših drobcev, kar poveča število plastičnih delcev v ustekleničeni vodi za faktor 10 in v nekaterih primerih več kot 100. Z uporabo te nove tehnologije, ki jo je izumil biofizik s Columbie in soavtor študije Wei Min, so avtorji zaznali povprečno 240.000 plastičnih delcev na liter ustekleničene vode.

Približno 90 % delcev velja za nanoplastiko, ki je, kot pove že ime, manjša od 1 mikrometra. Za razliko od mikroplastike lahko nanoplastika skozi črevesje in pljuča prehaja v krvni obtok. Od tam se lahko usede v srčno mišico in druge organe, preide skozi krvno-možgansko pregrado v možgane in celo v telesa nerojenih dojenčkov s prečkanjem placente.

Ni presenetljivo, da je bila ena najpogostejših vrst nanoplastike v treh priljubljenih znamkah testirane ustekleničene vode (znanstveniki niso navedli blagovnih znamk) polietilen tereftalat ali PET, plastika, ki se najpogosteje uporablja v industriji ustekleničenih pijač. Najverjetneje se drobni delci odrgnejo v vodo, ko je steklenica stisnjena ali ko je pokrov večkrat privit ali odstranjen. Druga pogosta vrsta plastike, najdena v vzorcih ustekleničene vode, je bil najlon. Soavtor študije Beizhan Yan, raziskovalni profesor geokemije na Columbia's Lamont-Doherty Earth Observatory (LDEO), nakazuje, da lahko takšni delci dejansko izvirajo iz filtrov, namenjenih čiščenju vode.

Zaenkrat je malo raziskav, ki bi pokazale, kaj nanoplastika naredi, ko vstopi v krvni obtok. Obstaja pa veliko dokazov, da so kemikalije, ki se uporabljajo v proizvodnji plastike, škodljive za zdravje ljudi in razmnoževanje sesalcev. Tudi če nanoplastika sama po sebi ni škodljiva, lahko služi kot nosilec nevarnih kemikalij, ki se uporabljajo v proizvodnji plastike, kot so bisfenoli, ftalati, dioksini, organski onesnaževalci in težke kovine, ki so v velikih odmerkih škodljive, povečujejo tveganje za raka in vplivajo na ključne organe, kot so ledvice, jetra in srce, reprodukcijo in živčni sistem. Lahko se kopičijo tudi skozi prehranjevalno verigo.

"Obstaja ogromen svet nanoplastike, ki ga je treba preučiti," pravi Min. Tudi če nanoplastika predstavlja 90 % števila plastičnih delcev, ki jih najdemo v ustekleničeni vodi, predstavlja veliko manjšo maso, pravi. V tem primeru to dejstvo daje malo tolažbe: "Ni pomembna velikost. Pomembne so številke, saj manjše kot so stvari, lažje pridejo v nas."

 Vir: time.com