Znanstveniki so se mu smejali – nova raziskava postavlja njegovo teorijo v povsem novo luč

Univerza v Iowi je leta 2024 izvedla randomizirano fazo 2 klinične študije na 34 bolnikih z metastatskim rakom trebušne slinavke. Četrti stadij, ljudje, ki jim medicina ponuja mesece, ne let.

Bolniki, ki so poleg kemoterapije prejemali visoke odmerke intravenoznega vitamina C, so v povprečju preživeli 16 mesecev. Tisti s samo kemoterapijo osem. Čas brez napredovanja bolezni se je podaljšal s štirih na šest mesecev. Študijo so objavili novembra 2024 v reviji Redox Biology in jo predčasno zaključili, ker so bili rezultati tako spodbudni.

Mehanizem? Visoki odmerki intravenoznega vitamina C delujejo kot prooksidant, sprožijo nastanek vodikovega peroksida, ki je selektivno strupen za rakave celice, zdrave pa večinoma pusti pri miru. Skoraj kot tarčna kemoterapija.

Linus Carl Pauling (1901–1994) je edini človek v zgodovini z dvema Nobelovima nagradama, ki si ju z nikomer ni delil. Za kemijo jo je dobil leta 1954 za raziskave kemijske vezi, ko je izumil koncept hibridizacije orbital in prvo lestvico elektronegativnosti elementov. Za mir leta 1962, za kampanjo proti jedrskim poskusom, ki je pripeljala do prve pogodbe o njihovi prepovedi.

Zadnji dve desetletji življenja se je posvetil "ortomolekularni medicini" in megadozam vitamina C. Leta 1970 je izdal knjigo Vitamin C in prehlad. Prav te trditve so mu omajale ugled, kolegi so menili, da je velik um zašel v psevdoznanost.

V 70. in 80. letih je klinika Mayo dvakrat ponovila Paulingove poskuse. Rezultat? Nič. To je veljalo za dokončno ovržbo.

A ostal je detajl, ki ga je spregledala skoraj celotna stroka. Mayo je vitamin C dajala izključno oralno, v tabletah, Pauling in kirurg Ewan Cameron pa tudi intravenozno. Razlika je ogromna, saj intravenozni vnos neprimerljivo bolj poveča koncentracijo v krvi. Pri takšnih koncentracijah vitamin C preide iz vloge vitamina v vlogo zdravila. Mayo je torej testirala napačno različico ideje.

Govorimo o intravenoznih infuzijah v kliničnem okolju ob kemoterapiji, ne o tabletah iz lekarne. Požiranje gramov vitamina C tega ne ponovi, odvečen vitamin telo preprosto izloči z urinom. Če ste zdaj pomislili na šumeče tablete, pozabite.

In še to: vitamin C ni nadomestek kemoterapije, ampak dodatek, ki jo je v študiji okrepil. Vzorec je bil majhen, 34 bolnikov, preden karkoli trdimo z gotovostjo, potrebujemo večje študije. Sporočilo ni "Pauling je imel prav", ampak da je imel prav iz napačnih razlogov, kritiki pa so ga zavrnili iz še bolj napačnih.

Ne govorimo o čudežnem vitaminu, ampak o tem, kako zoprno počasi se znanost popravlja. Ena sama podrobnost, pot vnosa, je za pol stoletja zakopala obetavno idejo. Pauling je umrl leta 1994, prepričan, da so ga krivično zavrnili. Glede tega je imel prav. Glede vsega ostalega pa ne nujno.