Dekle, ki lahko dejansko umre od smeha: ''Da ostajam živa je moja redna služba.''

27-letna Natasha Coates iz Nottinghama je bila v zadnjih nekaj letih sprejeta v bolnico že več kot 500-krat, za kar je krivo redko zdravstven stanje. Britanka je ''alergična na čustva'' in jo lahko ubijejo smeh, žalost ali potenje. Njeno življenje je, kot pravi, ''tempirana bomba'', a se je sprijaznila s svojo usodo.

Natasha, ki je članica gimnastičnega kluba za invalide, trpi za sindromom aktivacije mastocitov, t.j. krvnih telesc, ki so vpleteni v alergijske in vnetne reakcije. Kakršna koli telesna sprememba – laho je to potenje, smeh, stres, žalost ali jok – pa lahko povzroči usodno alergijsko reakcijo. Zato je že pred leti načrtovala svoj pogreb.

Vse skupaj se je začelo, ko je nekega večera s prijatleji odšla ''na lepše'' in po ''napadu'' smeha doživela anafilaktični šok. Otekati sta ji začela jezik in grlo, samo prijateljem in reševalcem pa se ima za zahvaliti, da je preživela in se ni zadušila, potem ko je izgubila zavest in se prebudila na oddelku za intenzivno nego. Coatesova je, kot rečeno, alergična na močna čustva, saj povzročijo kemijsko reakcijo. Napadi se ji še danes vrstijo dan za dnem in v preteklosti je bila zato več v bolnišnici, kot doma. ''Ko se napad začne, se razburim, da bi zatrla reakcijo, sicer je ta še hujša – gre za začaran krog,'' razlaga. Anafilaktični šok je ogrožujoča alergijska reakcija, ki jo povzroči stik organizma z alergenom (npr. pik zuželke, hrana, zdravila ipd.).

Mastociti so pri Natashi izjemno občutljivi in sprostijo preveč kemikalij, toda ne zaradi pika ali hrane, pač pa brez pravega razloga. Alergična je tudi na dišeče sveče, sredstva za čiščenje, spreje za telo ipd. ''Ko sem bila majhna, sem imela pogosto nenavadne alergijske reakcije na hrano, a so menili, da sem samo zelo občutljiva. Pri osemnajstih (2013, op.p.) sem doživela prvi anafilaktični šok. Bilo je to na večjem dogodku, kjer sem se kar naenkrat začela tresti, se počutila omotično in težko dihala. Končala sem v bolnici. Tja sem prišla nezavestna. Zdravniki so me mirili, če da se to včasih zgodi, zato sem odšla domov z mislijo, da je bil to le enkratni dogodek.'' V naslednjih štirinajstih dneh sem osemkrat pristala na intenzivnem oddelku, danes pa se s tem soočam sama doma. Nedavno sem šok doživela sredi noči, kar ni tako redko.

Kljub iskanju sprožilcev tega zares še niso našli, zdravstveno stanje pa jo je oviralo pri študiju in treningih gimnastike. Dve leti so zdravniki potrebovali, da so ji postavili diagnozo. Zdaj redno uživa zdravila in sledi zdravstvenemu protokolu, ki jo varuje pred prezgodnjo smrtjo. Pred časom se je odselila od staršev, a ima osebnega asistenta, ki je z njo petkrat na teden. Pomaga si tudi s tehnologijo. Če pritisne gumb na svoji pametni uri, se luči na vhodu v hišo obarvajo rdeče, prav tako se sproži klic v sili. Njeni prijatelji in družina so vešči uporabe avtoinjektorja Epipen. Uživanje hrane je, kot pravi, zanjo še vedno kot ruska ruleta. ''Hrana, ki mi danes ustreza, lahko jutri povzroči alergijsko reakcijo. Včasih do šoka pride kasneje in sicer zaradi specifičnih kemikalij, ki se sproščajo šele v prebavnem procesu. Sprejeti sem morala, da me to lahko ubije, zate sem že pri dvajsetih načrtovala svoj pogreb. Kot športnica in perfekcionistka mora iti vse po planu, tudi po moji smrti.'' 

Priznava, da jo je gimnastika rešila – predvsem mentalno. S tem sicer še dodatno izziva usodo. Tudi poškodbe namreč lahko pri njej sprožijo anafilaktični šok, kot je bilo to leta 2019, ko si je težje poškodovala koleno. Pa tudi znojenje. S tem, pravi, zdaj živi že dovolj časa, da ve, kako daleč lahko gre. Enako velja za smeh, saj stanje ob pomoči zdravil lažje kontrolira in ve kdaj mora telo umiriti. Zakaj ne opusti gimnastike? Pravi, da bi se reakcije zgodile tudi, če bi doma samo sedela in počela nič. Se pa izogiba določenim situacija in vnaprej preuči menije v restavracijah, vzame dodatna zdravila in se v primeru poti pozanima o najbližjih bolnišnicah. Z letalom ne leti, zato počitnice preživlja samo na Otoku. ''Da ostaja živa je moja redna služba,'' zaključi Rachel.