Ko se je nogometaš zgrudil, je o življenju odločala ena sama naprava

Christian Eriksen je junija leta 2021 med tekmo evropskega prvenstva doživel srčni zastoj, zaradi katerega je potreboval takojšnje oživljanje. Po uspešnem zdravljenju so mu zdravniki vstavili vsadni kardioverter-defibrilator (ICD), ki od takrat neprestano spremlja delovanje njegovega srca.

Med nedavno prijateljsko tekmo pa je Eriksen znova doživel zdravstveni zaplet in za kratek čas izgubil zavest. Podrobnosti o njegovem srčnem ritmu ali natančnem delovanju naprave javnosti niso bile razkrite. Sam nogometaš pa je po dogodku na družbenih omrežjih zapisal, da je njegov vsadni kardioverter-defibrilator naredil natanko to, za kar je bil ustvarjen – "zaščitil me je, ko sem to najbolj potreboval". Kot poročata Reuters in Euronews, je njegovo zdravstveno stanje stabilno in okreva doma.

Vsadni kardioverter-defibrilator, pogosto označen s kratico ICD, je majhna elektronska naprava, ki jo kirurg vstavi pod kožo, običajno pod levo ključnico. Z eno ali več tankimi elektrodami je povezana s srcem in neprestano spremlja njegov ritem.

Po pojasnilih Evropskega združenja za kardiologijo je namen naprave zgodnje prepoznavanje življenjsko nevarnih motenj srčnega ritma, kot sta ventrikularna tahikardija in ventrikularna fibrilacija. Obe lahko povzročita nenadni srčni zastoj, če zdravljenje ni pravočasno.

Če naprava zazna nevarno motnjo srčnega ritma, najprej poskuša obnoviti normalen srčni ritem z nizom hitrih električnih impulzov. Če to ne zadostuje, odda močnejši električni sunek, ki lahko prekine motnjo ritma in prepreči srčni zastoj.

Strokovnjaki Cleveland Clinic delovanje naprave pogosto primerjajo z varnostno blazino v avtomobilu. Ta ne prepreči prometne nesreče, temveč zaščiti potnike, ko do nje pride. Podobno tudi vsadni kardioverter-defibrilator ne preprečuje nastanka motenj srčnega ritma, ampak hitro ukrepa, kadar postanejo življenjsko nevarne.

Vsadni kardioverter-defibrilator ni namenjen vsem bolnikom s srčnimi boleznimi. Po smernicah Evropskega združenja za kardiologijo in po priporočilih strokovnjakov Mayo Clinic ga zdravniki priporočajo predvsem ljudem, ki so že preživeli srčni zastoj ali imajo zelo veliko tveganje za razvoj življenjsko nevarnih motenj srčnega ritma.

Med njimi so bolniki z določenimi dednimi boleznimi srca, boleznimi srčne mišice, posledicami prebolelega srčnega infarkta ali motnjami prevodnega sistema srca. O vstavitvi naprave vedno odloča kardiolog na podlagi podrobnih preiskav in individualne ocene tveganja.

Vsadni kardioverter-defibrilator neprestano spremlja električno aktivnost srca. Če zazna življenjsko nevarno motnjo srčnega ritma, začne zdravljenje v nekaj sekundah.

Pred posegom lahko bolnik občuti palpitacije oziroma hitro ali nepravilno bitje srca, omotico, težko dihanje ali bolečino v prsnem košu. Kot pojasnjuje British Heart Foundation, bolniki električni sunek pogosto opišejo kot nenaden močan udarec v prsni koš. Čeprav je občutek neprijeten, lahko prav ta električni sunek prepreči usoden srčni zastoj.

Sodobni vsadni kardioverterji-defibrilatorji imajo tudi možnost shranjevanja podatkov o delovanju srca. Po navedbah Mayo Clinic lahko številne naprave podatke prek sistema za daljinsko spremljanje pošljejo neposredno zdravstvenemu osebju, kar kardiologom omogoča natančnejšo oceno dogajanja in po potrebi prilagoditev zdravljenja.

Čeprav gre za eno najpomembnejših naprav pri preprečevanju nenadne srčne smrti, ta ne odpravi osnovne bolezni srca.

Strokovnjaki, ki so za The Conversation pojasnili delovanje naprave, opozarjajo, da lahko bolniki kljub vsadnemu kardioverterju-defibrilatorju še vedno občutijo simptome, kot so palpitacije, omotica, težko dihanje ali celo kratkotrajna izguba zavesti. Naprava je namenjena hitremu prepoznavanju in zdravljenju življenjsko nevarnih motenj srčnega ritma, ne more pa preprečiti vseh srčnih zapletov.

Prav tako vsadni kardioverter-defibrilator ne zdravi osnovne bolezni srca, temveč pomembno zmanjšuje tveganje za nenadno srčno smrt zaradi nevarnih motenj srčnega ritma.

Primer Christiana Eriksena kaže, kako velik napredek je v zadnjih desetletjih dosegla sodobna kardiologija. Naprave, kot je vsadni kardioverter-defibrilator, danes številnim bolnikom omogočajo bistveno večjo varnost in lahko v kritičnih trenutkih rešijo življenje.

Kljub temu zdravniki poudarjajo, da naprava ni nadomestilo za zdravljenje. Redni pregledi pri kardiologu, spremljanje delovanja naprave, ustrezna zdravila in zdrav življenjski slog ostajajo ključni del obravnave. Eriksenov primer je zato tudi pomemben opomnik, da sodobna medicina lahko bistveno zmanjša tveganje za najhujše zaplete, vendar zahteva stalno spremljanje bolnika in skrb za zdravje srca.

Viri: European Society of Cardiology, Mayo Clinic, Cleveland Clinic, British Heart Foundation