Zgodovina pornografije: od grških prostitutk do Markiza de Sada

Ker je bila sama definicija pornografije zelo subjektivna in spreminjajoča, je bilo v zgodovini skoraj nemogoče nanjo gledati samo iz enega zornega kota. Podobe, ki so jih v eni družbi šteli za erotične ali celo religiozne, so v drugi obsodili za neprimerne in nedopustne. Tako so bili prvi popotniki, ki so v 19. stoletju prispeli v Indijo, popolnoma zgroženi nad prikazi spolnih aktov na hundujskih templjih, kakršen je bil denimo Khajuraho. Danes nanje gledamo drugače, predvsem skozi oči njihove kulture in religije. Številne sodobne muslimanske družbe prav tako uporabljajo oznako pornografija za številne filme in televizijske programe, ki veljajo v zahodni družbi za popolnoma nesporne in nekaj vsakdanjega.

V mnogih zgodovinskih družbah so bili prikazi spolnega vedenja pogosto umeščeni v verski okvir. V antični Grčiji in Rimu so bile na primer močno prisotne falične podobe in upodobitve orgiastičnih prizorov. V rimskem času je bil zelo slaven erotični priročnik Ars amatoria oziroma Umetnosti ljubezni, rimskega pesnika Ovidija, v katerem so bile razprave o umetnosti zapeljevanja, spletk in čutnega vznemirjenja. Tudi nekatere izmed 100 zgodb srednjeveškega italijanskega pesnika Giovannija Boccaccia v Decameronu so precej razuzdane. Glavna tema srednjeveške pornografije je bila sicer spolna pokvarjenost (in hipokrizija) menihov in drugih klerikov.

Japonska je imela zelo razvito kulturo vizualne erotike, čeprav so bili ti materiali tako močno prisotni v družbi, da jih je težko opisovati kot pornografijo. Vsebovali so predvsem izčrpne prikaze spolnih aktov, ki so domnevno imeli izobraževalno funkcijo za vse zdravstvene delavce, kurtizane in poročene pare. Tudi tako imenovane Makurae, blazine s spolnimi motivi, so bile namenjene tako zabavi kot izobraževanju zakonskih parov. Zanimanje za zelo odkrito erotiko je doseglo vrhunec v obdobju Tokugawa (1603-1867), ko so nove tehnologije barvnega tiska na lesene plošče omogočile enostavno izdelavo erotičnih printov, imenovanih shunga. Obseg tovrstnega gradiva je bil v 18. stoletju tako velik, da je vlada začela izdajati uradne odredbe zoper njega, sledile pa so celo aretacije in pregoni. Kljub temu je japonska erotika še naprej cvetela, printi umetnikov, kot je bil denimo Suzuki Harunobu, pa so takrat dosegli svetovni sloves.

Tudi v Evropi so nove tehnologije (predvsem tiskarne) spodbujale ustvarjanje pornografskih del, ki so pogosto vključevala elemente humorja in romantike. Mnoga od teh del so se pri obravnavi radosti in žalosti zakonskih prevar in nezvestobe vrnila k klasičnim spisom. Sodobna zgodovina zahodne pornografije se je začela z razsvetljenstvom (18. stoletje), ko je bila tehnologija tiskanja dovolj napredna, da je omogočala izdelavo pisnih in vizualnih materialov, ki so bili privlačni za občinstvo vseh socialno-ekonomskih ravni in spolnih okusov. Podzemni promet s tovrstnimi deli je postal osnova za ločene založbe knjig v Angliji. Klasika s tega obdobja je bila zelo brana Fanny Hill in njena knjiga Memoirs of a woman of pleasure. Približno v tem času se je v Parizu začela na široko proizvajati erotična grafika, ki je v angleškem svetu sčasoma postala znana kot ’francoske razglednice’.

Zaradi spolnega elementa je pornografija postala močno sredstvo za družbena in politična nasprotovanja. Ustvarjala je namreč prostor za raziskovanje drznih idej, kot so spolna svoboda, kontracepcija in splav, kar sta v tistem času obsojali take cerkev kot država. Veliko pornografije se je osredotočalo tudi na hudodelstva kraljev in aristokratov, s čimer je prispevala k diskreditaciji evropskih elit. Najpomembnejši avtor družbeno radikalne pornografije je bil Markiz de Sade, katerega knjige so vključevale orgijske prizore z dolgimi filozofskimi razpravami o lastninskem zlu in tradicionalni družbeni hierarhiji.

Ko je kraljica Viktorija leta 1837 prišla na oblast, je bilo v Londonu na ulici Holyell več kot 50 pornografskih trgovin. Pornografija je v viktorijanski dobi še naprej cvetela kljub, ali morda zaradi, tabujev o spolnosti, ki so bili značilni za to obdobje. Pomembna periodična publikacija te dobe je bila The Pearl (1879-80), ki je vsebovala kratke zgodbe, surove šale, pesmi in balade z grafičnimi opisi spolnih aktivnosti. V 19. stoletju so bili filmi zelo hitro uporabljeni pri produkciji pornografije. Tovrstni filmi so postali široko dostopni najpozneje leta 1920, v 60. letih pa je njihova priljubljenost začela strmo naraščati.

Razvoj videokaset v 80. letih in kasneje digitalnih zapisov v 90. letih je omogočil široko distribucijo pornografskih filmov in tako dodatno spodbudil njihovo uporabo z možnostjo zasebnih ogledov. Vse to pa je postalo še toliko bolj dostopno s prihodom interneta sredi 90. let. Pornografska industrija je tako postala ena najbolj donosnih na internetu. Poleg tega, da je internet nudil široko tržišče za komercialno pornografijo, je številne ljubitelje spodbujal tudi k objavi svojih slik, ki so pogosto izpodbijale tradicionalne koncepte lepote in spolne privlačnosti. Uporaba spletnih kamer je industrijo še bolj odprla in tako posameznikom omogočila tudi srečanja v živo. Čeprav se pravni standardi razlikujejo, v današnjem času večina držav v Evropi in Severni Ameriki dovoljuje prikaze spolne aktivnosti, ki so še pred desetletji veljale za grobe in kaznive. Edino področje, ki je skoraj povsod splošno sprejeto, je obsodba otroške pornografije.