Jamice v licih (tudi smejalne jamice) v nekaterih kulturah prinašajo srečo in uspeh. Kot rečeno, ima tovrstno vdolbinico okoli petina svetovnega prebivalstva. Pri nekaterih so jamice izražene le takrat, ko se smejijo, pri drugih so vidne stalno. Med smejanjem se vidita njihova globina in izrazitost, ki je pri posameznikih različna in med drugim odvisna od oblike lobanje. Nekateri jo imajo le v enem licu, drugi na obeh. Pri nekaterih kasneje izginejo.

Jamice v licu niso čarovnija, ampak je njihov razlog povsem fiziološke narave. So namreč posledica pomanjkanja mišičnih vlaken oz. ne dovolj razvite mišice. Sčasoma (z odraščanjem) se lahko zapolnijo. Razlog za njihov nastanek je velika ličnična mišica, pasata mišica stranskega dela obraza, ki je zadolžena za potezanje ustnega kota vstran in navzgor, kar omogoča nasmeh. Uvrščamo jo med glavne smejalne mišice. Če se razdeli na dva dela, nastane jamica.

Jamice v licih s seboj nosijo romantično konotacijo, saj veljajo za prikupne in seksapilne, pa tudi za simbol večne mladosti, saj so ljudje, ki jih imajo, videti mlajši. Naredijo jih prijaznejše, šarmantne in razigrane. Podobno kot jamica v bradi, za katero pa niso krive mišice, so tudi jamice v licih dedne. Če jih ima eden od staršev, obstaja od 25- do 50-odstotna možnost, da jih bo imel tudi otrok, če jih imata oba, je možnost, da jih bo imel tudi otrok,  od 50- do 100-odstotna. Nekoč so veljale za lepotni trend in so jih skušali ustvariti umetno. Leta 1936 so tako izdelali napravo za ustvarjanje jamic, ki je bila prava uspešnica.

Ljudje, ki imajo jamice v licih, naj bi bili samozavestni, vztrajni, odlični prijatelji, empatični, optimistični, skrbni ter vedno pripravljeni pomagati in poslušati, življenje pa naj bi zajemali z veliko žlico.