Ko meje v službi izginejo: sodelavka mu ne gre več iz misli

Bila sta samo sodelavca z ostrimi elektronskimi sporočili in različnimi mnenji. A en večer je vse spremenil in pustil med njima nekaj, česar ni več mogoče prezreti. Zato ji je poslal pismo ...

Ko je usodna službena zabava porušila vse meje, ko sta nenadoma spoznala, da napetost med njima ni več le poslovna, temveč nekaj precej globljega in neustavljivega. Nato jo je na mizi pričakalo pismo, na katerega je odgovorila ...

J,

tvoje pismo je ležalo tam na mizi kot nekaj povsem običajnega. A ni bilo.

Ko sem ga vzel v roke, se mi je dvignil utrip, kri je zaokrožila hitreje in misli so zbezljale.

A vseeno ga nisem odprl takoj, ker sem si najprej želel verjeti – ne, želel sem se pretvarjati, da je vse samo fantazija, da je vse samo v moji glavi.

Pretvarjal sem se, da moram biti realen, da je že to šlo predaleč.

Da se lahko vrnem v tisto običajno profesionalno različico, kjer obstajajo samo službeni pogovori in naključni "kako si".

Ampak hkrati me je zbodlo – si res želim, da je konec? Je bil tvoj pogled res samo naključen, je bil tisti mali skrivni nasmešek – kljubovalni nasmešek 'si upaš' – samo plod moje fantazije?

Odprl sem pismo in se na glas zasmejal.

Ko sem prebral tvoje besede o tem, da sem te spremljal v kopalnico, v posteljo, sem se moral prisiliti, da nisem takoj stekel v tvojo pisarno.

Včeraj sem te sanjal.

Sanjal sem, da sva bila znova sama v pisarni ... Tvoji prsti so zdrseli po moji srajci, navzdol, počasi, kot da bi preverjala, ali te bom ustavil. Nisem te. Tudi se nisi ustavila, ustavil se je samo čas.

Dan v službi po tem ni bil več normalen.

Poskušal sem delati, poskušal sem se držati rutine, ampak vsakič, ko sem zaslišal korake na hodniku, sem se vprašal, ali si to ti. In vsakič, ko sem te dejansko videl, sem se moral spomniti, da moram ostati v vlogi sodelavca. A v glavi je bil kaos, vse, kar sem čutil, so bile tvoje roke na meni, tvoj pogled, tvoje ustnice. Kako naj ostanem hladen, ko vidim tvojo odhajajočo silueto, ki me draži.

In vprašanje: je to vse naključje ali me res dražiš?

Pri kavomatu sem se zadržal dlje, kot je bilo potrebno. Ne zaradi kave.

Zaradi tebe.

Čakal sem te.

To čakanje ni bilo več nedolžno, ideje so mi polnile glavo, scenariji, ki sem jih do zdaj videl le v filmih, so postali del moje fantazije, v glavi sem si nanizal seznam vseh prizorov, v katerih sem želel, da si ti.

Če si za, bi se rad srečal s tabo na kavi.

Nekje, kjer ne bo treba paziti na vsak pogled in kjer bova lahko samo midva, ne sodelavca, ampak M in J.

Ti samo povej kraj in uro.

M