Zakaj si "dober človek" samo, ko te nekdo gleda?

Antropolog Jonathan Goodman pravi, da nismo ne inherentno dobri ne inherentno slabi. Smo oboje, tako kooperativni kot tekmovalni, odvisno od tega, kdo nas gleda. Evolucija nas je naučila, da je sodelovanje znotraj skupine precej pametna poteza, če želimo preživeti. Nismo dobrotniki, ampak preračunljivci; sami proti mamutu nimamo šans, kot skupina pa lahko naredimo marsikaj. Z razvojem družbe tekmovanje ni izginilo, samo postalo je bolj prefinjeno. Nasmeški, pohvale, laskanje in skrb za ugled so vse oblike povzpetništva, čeprav na prvi pogled niso videti tako.

Polly Wiessner, antropologinja, je med ljudstvom Ju/'hoansi v Namibiji izvedla zanimiv eksperiment. Vsak udeleženec je dobil 10 dolarjev in odločal, koliko jih bo dal anonimnemu sovaščanu. Ko so bili zares prepričani, da jih nihče ne opazuje, so se Ju/'hoansi, sicer znani po močno zakoreninjeni radodarnosti, obnašali... no, kot vsi ostali. Veliko je sovaščanu dalo je minimalni znesek enega dolarja (ali še manj!). Wiessnerjeva je ugotovila, da sledimo tradiciji in družbenim pravilom, dokler vemo, da nas nekdo gleda, ko imamo občutek, da smo anonimni, pa na dan pride tudi naš sebični obraz.

Antropologi govorijo še o fenomenu "moralnega kredita". Nekdo najprej potrdi svojo dobroto, na primer donira, pomaga sosedu pri selitvi ali pa javno pohvali prijatelja. Po takšnem dobrem dejanju začne podzavestno verjeti, da si zaradi svoje dobrote "zasluži" slabše vedenje v prihodnosti. Dobrotniki lažje goljufajo ali se obnašajo nemoralno, saj verjamejo, da so že naredili dovolj dobrega. Če cel teden ješ zdravo, si čez vikend "zaslužiš" burger in pico; če doniraš v dobrodelne namene, verjameš, da tvoje zapravljanje za luksuz ni tako slabo. Fenomen pojasni vse od tega, zakaj imamo toliko korporacij, ki se hvali z ESG poročili in hkrati izkorišča delavce, do tega, zakaj marsikdo doma ločuje odpadke, potem pa vse vrže v eno vrečo in potisne v kanto z mešanimi.

Goodmanov odgovor je preprost: nekje vmes. Kakšni bomo, je odvisno od okoliščin. In naslednjič, ko nam bo šlo na živce, da moramo restavracijo deliti z drugimi ali sprejeti videonadzor na delovnem mestu, se lahko opomnimo – če nas nikoli ne bi nihče gledal, bi bili veliko bolj pošastni.