Zakaj v prepiru vedno napadeš nazaj? Razkrivamo psihologijo obrambe

Obrambnost ni značilna samo za moške. Gre za človeški odziv, ki se lahko pojavi, ko človek kritiko doživi kot napad nase, svojo vrednost ali odnos.

Takrat se pogovor hitro spremeni. Namesto da bi poslušal, kaj ti partnerka želi povedati, začneš razlagati, zakaj nima prav. Namesto priznanja lastnega dela odgovornosti iščeš napako pri njej.

Raziskave partnerskih konfliktov kažejo, da je obrambno vedenje pogosto del širšega vzorca. Eden od partnerjev zahteva pogovor ali spremembo, drugi pa se začne braniti ali umikati. Raziskovalci z Univerze v Kaliforniji v Berkeleyju so ugotovili, da se tak vzorec ne pojavlja samo pri heteroseksualnih parih in da je lahko povezan tudi s tem, kateri partner si bolj želi spremembe.

Morda poznaš občutek. Pogovor postaja vse bolj napet, srce bije hitreje, mišice se napnejo, glas postane višji, v glavi pa že pripravljaš naslednji odgovor.

V takem trenutku je težje mirno poslušati.

Raziskava, objavljena leta 2025 v reviji International Journal of Psychophysiology, je pri 253 udeležencih proučevala, kaj se dogaja s telesnim odzivom med partnerskim konfliktom. Raziskovalci so ugotovili, da sta sprejemanje čustev in kognitivna ponovna presoja zmanjšala telesno odzivnost na stres med konfliktom.

To pomeni, da je pomembno tudi to, kaj narediš v trenutku, ko začutiš, da te je pogovor začel preplavljati.

Obramba ni vedno glasen odgovor.

Včasih je videti tako, da moški preprosto utihne, gleda v telefon, odide iz prostora ali odgovarja z enobesednimi stavki. Od zunaj je videti, kot da mu ni mar. V resnici je lahko razlog tudi želja, da bi se izognil nadaljnjemu stopnjevanju konflikta.

Raziskave pojava, imenovanega demand-withdraw, so pokazale, da je v heteroseksualnih parih pogosto mogoče opaziti vzorec, pri katerem eden zahteva pogovor ali spremembo, drugi pa se umika. Pri tem ni nujno, da gre za prirojeno razliko med moškimi in ženskami. Raziskovalci so ugotovili, da imajo pomembno vlogo tudi razlike v tem, koliko si posameznik želi spremembe v določenem sporu.

Zanimivo je, da so raziskovalci pri mladih parih opazili, da so moški v povprečju poročali o nekoliko več zadrževanja oziroma umikanja med pogovorom o nerešenih težavah.

Predstavljaj si običajen prizor.

Partnerka reče: "Včeraj si me ves večer ignoriral."

Ti odgovoriš: "Nisem te ignoriral. Samo utrujen sem bil."

Morda govoriš resnico. Toda problem je, da si odgovoril na vprašanje, ki ti ga ni postavila.

Ona govori o tem, kako se je počutila, ti pa razlagaš, zakaj tvoje vedenje ni bilo napačno.

Bolj uporaben odgovor bi bil: "Bil sem res utrujen, ampak razumem, da je bilo videti, kot da mi ni mar."

S tem ne priznaš nečesa, česar nisi naredil. Priznaš pa njen občutek in svoj del situacije.

Eden od razlogov za obrambnost je način, kako človek razume kritiko.

Če slišiš: "Vedno narediš isto," lahko to razumeš kot napad na svojo osebnost. Če pa slišiš: "Ko si včeraj naredil to, sem se počutila tako," je lažje ostati pri konkretnem dogodku.

Raziskava o uravnavanju čustev in kritiki v partnerskih odnosih je pokazala, da so težave pri uravnavanju čustev povezane z dojemanjem partnerjeve kritike kot bolj sovražne. Hkrati je bila kognitivna ponovna presoja povezana z dojemanjem kritike kot bolj konstruktivne.

Z drugimi besedami: ni pomembno samo, kaj partnerka pove. Pomembno je tudi, kako si ti razložiš njene besede.

Če se med prepirom umakneš, se ti morda zdi, da si s tem preprečil večji konflikt.

Partnerka pa lahko tvoj odhod razume povsem drugače: kot ignoriranje, kaznovanje ali znak, da ti ni mar.

Tako nastane začaran krog. Ona zahteva še več pogovora, ti pa se zaradi tega še bolj umikaš.

Raziskava o vzorcu zahtevanja in umikanja je pokazala, da se lahko vlogi partnerjev spreminjata glede na temo konflikta. Človek, ki se pri eni temi umika, lahko pri drugi zahteva spremembo. Zato ni smiselno vseh takšnih vedenj razlagati samo z razlikami med spoloma.

Prvi korak je precej preprost: prepoznaj trenutek, ko se začneš braniti.

Morda začutiš potrebo, da moraš takoj dokazati svoj prav. Morda začneš pripravljati odgovor, še preden je partnerka končala stavek. Morda dobiš občutek, da je treba pogovor čim prej končati.

Takrat naredi premor.

Ne zato, da bi pobegnil iz pogovora, ampak da bi se lahko vanj vrnil bolj miren. Lahko rečeš: "Zdaj sem precej razburjen. Daj mi deset minut, potem nadaljujeva."

Ključni del je drugi del stavka: da se boš vrnil.

Če samo odideš in se ne vrneš k pogovoru, težava ostane. Če si vzameš kratek premor in se nato vrneš, pa si ustvaril prostor, v katerem lahko odgovoriš drugače.

Za veliko moških je lahko največja sprememba ta, da nehajo vsak konflikt obravnavati kot tekmovanje.

Če moraš dokazati, da imaš prav, boš partnerkin stavek iskal predvsem kot nekaj, kar lahko ovržeš. Če poskušaš razumeti, kaj se je v njej dogajalo, pa lahko začneš poslušati drugače.

To ne pomeni, da moraš vedno priznati krivdo. Pomeni, da lahko ločiš dve stvari: "Ali sem imel prav?" in "Ali sem razumel, kaj mi želi povedati?"

Novejša raziskava partnerskih konfliktov kaže, da lahko določeni načini uravnavanja čustev zmanjšajo telesno odzivnost na stres med konfliktom.

Prav tu je prostor za spremembo.

Ne moreš vedno preprečiti prvega občutka jeze, prizadetosti ali potrebe po obrambi. Lahko pa vadiš, kaj narediš nekaj sekund pozneje.

Namesto takojšnjega "To ni res!" lahko rečeš: "Počakaj, povej mi, kaj te je najbolj zmotilo."

Namesto odhoda brez besed lahko poveš: "Potrebujem kratek premor, potem pa se bova pogovorila."

In namesto iskanja krivca lahko najprej poskusiš razumeti problem.

Če se moški ob kritiki hitro zapre ali začne braniti, lahko partnerka dobi občutek, da je ne posluša ali da ga ne zanima. Zato lahko začne govoriti glasneje, ponavljati svoje argumente ali še bolj vztrajati pri odgovoru. S tem pa se lahko moški počuti še bolj napadenega in se umakne še globlje. Tako nastane krog, v katerem oba pravzaprav iščeta isto stvar – da bi ju drugi razumel – vendar se zaradi različnih odzivov vse bolj oddaljujeta. Pomaga, če partnerka pove, kaj jo je konkretno prizadelo, brez posploševanja in žalitev, ter moškemu pusti nekaj prostora, da odgovori. Kratek premor je lahko koristen, če se oba dogovorita, da se bosta k pogovoru vrnila.

Za moškega to ni znak šibkosti. Je precej bolj praktična veščina: sposobnost, da v trenutku, ko te odnese, ujameš samega sebe, preden konflikt prevzame nadzor nad celotnim pogovorom.

Viri: PubMed, International Journal of Psychophysiology, Journal of Personality and Social Psychology, Behavior Therapy, The Gottman Institute