Obdobja ljubezni:

1. faza: Zaljubljenost (hormonsko dogajanje)

2. faza: Partnerstvo (grajenje odnosa)

3. faza: Razočaranje (iluzije padejo)

4. faza: Ustvarjanje resnične, trajne ljubezni (najvišja stopnja ljubezni v odnosu)

Obdobje zaljubljenosti

Zaljubljenost je neke vrste trik narave in igra kemije, ki ljudi pomaga povezati, združiti. Izberemo si partnerico, človeška vrsta pa se tako lahko nadaljuje. To obdobje je podobno občutku omamljenosti, le da pod vplivom pravega koktajla hormonov, kot so dopamin, oksitocin, serotonin, estrogen in testosteron. V tem obdobju se počutimo odlično, letimo na krilih ljubezni, svet pa nenadoma postane bolj barvit kot sicer. V partnerico projiciramo svoje upe in sanje ter si predstavljamo, da nam bo izpolnila vse naše življenjske želje in pričakovanja. Dala nam bo vse to, kar nismo dobili kot otroci, in zapolnila vse vrzeli, ki so se pojavile v preteklih odnosih. Prepričani smo, da je ljubezen, ki jo čutimo, tako unikatna, da prav nihče na svetu še ni občutil kaj podobnega. Ne zavedamo pa se, da je vse to igra hormonov, ki nas samo pripravlja za nekaj večjega.

Partnerstvo

Na tej stopnji brezglava zaljubljenost mine, ljubezen pa se začne postopoma poglabljati, kar nam pomaga, da se začnemo združevati kot par. V tem obdobju se že bolje poznamo in naučimo, kaj je drugemu všeč. To je čas, ko smo s partnerico že nekoliko bolj povezani, zato se počutimo prijetno, varno, cenjeno in razumljeno. Spolnost morda ni tako strastna kot na začetku, je pa zato toliko bolj usklajena in zadovoljujoča. V tem obdobju si velikokrat predstavljamo, da je to najvišja raven ljubezni in nekako pričakujemo, da bo šlo v istem tempu tudi v prihodnje. Mnogi pari se v tej fazi odločijo za družino, saj vse poteka zelo ustaljeno, umirjeno in zadovoljujoče. A potem pride tretja stopnja, ki nas prizemlji.

Razočaranje

Ta faza nas postavi na realna tla in na manj lep način sooči z drugim. Gre za obdobje, ko se začnejo stvari premikati v negativno smer in ko se v odnosu ne počutimo več varno, sprejeto, ljubljeno. Majhne stvari, ki smo jih nekoč komajda opazili, nenadoma postanejo jedro težjih sporov. Pojavijo se konflikti, ki se dotikajo tašč in tastov, razmejitev v družini, medsebojnega razumevanja, spolnosti, pretiranega dela, otrok, vrednot, navad … To je čas, ko smo zelo razdražljivi, jezni, prizadeti in umaknjeni vase. Nezadovoljstvo narašča. Hrepenenje po ljubezni, kot smo jo imeli nekoč, še vedno obstaja, a nekje globoko pod težkimi čutenji. Muči nas, da nas partnerica nenadoma ne razume več in da ni več takšna, kot je bila nekoč. Počutimo se ujete in želimo pobegniti. Kam? V deloholizem, druge odnose (varanje), družbo prijateljev, pretiravanje s športom, alkohol in droge … morda pa kar naravnost iz odnosa. To je obdobje, ko se največ parov odloči za razhod ali ločitev.

Ustvarjanje resnične, trajne ljubezni

Pari, ki se v najtežjem obdobju znajo zavestno ustaviti in na odnos pogledati z veliko mero distance, se zmorejo prebiti v četrto fazo, ki predstavlja globljo ljubezen in povezanost. Seveda pa je pomembno, da si v kriznem obdobju partnerja zmoreta dati priložnost in se predvsem ozreti vase. Najlažje je za vse slabo kriviti drugega. Če si upamo odkrivati svojo preteklost, lahko ugotovimo, zakaj so naši odzivi takšni, kot so. Ugotovimo tudi, da se ponavljajo podobna vzdušja, kot so se nekoč v primarni družini. V tem obdobju lahko nefunkcionalne vzorce z veliko mero dela na sebi in odnosu presežemo in jih nadomestimo z bolj konstruktivnimi. Če znamo to sprejeti in predelati, se lahko s partnerico ponovno povežemo, še globlje kot doslej, saj vzajemno zacelimo čustvene rane iz otroštva. Je pa treba vedeti, da to ne pomeni, da bo od tu vedno idila; konflikti se še vedno pojavljajo, a v veliko manjši meri in mnogo bolj marginalni kot do zdaj.

Če se naučimo premagati svoje čustvene vrzeli, medosebne razlike ter spone, ki nas držijo v preteklosti, lahko skupaj najdemo resnično, trajno ljubezen. Seveda pa brez sodelovanja obeh ne gre. Vsak od partnerjev mora dodati svoje kamenčke v mozaik odnosa, le tako lahko s skupnimi močmi ustvarimo nekaj, kar je veliko močnejšega od česarkoli drugega. Vsak ima to možnost, ali bo temu dal priložnost, pa je druga zgodba.