Ste poslušni avtoriteti ali znate razmišljati s svojo glavo?

Ljudje se pogosto preprosto uklonimo. Ko nekdo z dovolj samozavesti reče tako mora biti, lahko začutite, kako se telo samo od sebe zniža, glas umolkne, misel pa se nekam skrije.

In ob tem ne gre za naključje. Gre za poslušnost, ki pa, napram pogostemu zmotnemu prepričanju, ni znak šibkosti, temveč je del človeške zasnove. V nas je vtisnjena že od časa, ko je bilo preživetje odvisno od tega, ali bomo sledili vodji črede in bežali pred nevihto. Toda svet se je spremenil: danes ni več grožnje na vsakem koraku, zato je tudi vprašanje poslušnosti bolj aktualno kot kadarkoli prej.

Za vas smo preverili znake, da ste brez razloga poslušni avtoriteti in tudi znake, ki povedo, da spadate med redke ljudi, ki znajo razmišljati s svojo glavo.

Ljudje smo primarno poslušni, ker nam ta poslušnost še kako dobro služi. Biti poslušen pomeni veliko udobja - prinaša občutek varnosti, pri čemer nekdo drug prevzame odgovornost, razbremeni vas odločanja in konec koncev tudi prevzemanja odgovornosti za morebitne napake. Ob tem je pomembno zavedanje, da avtoriteta ni nujno zlobna - lahko je učitelj, zdravnik, trener ali partner. Problem nastane, ko ta avtoroiteta začne misliti namesto vas. Raziskave kažejo, da možgani v trenutku, ko prevzamemo navodilo avtoritete, delno izklopijo kritično presojo. Takrat postanemo zgolj izvrševalci, ki ne odločajo, temveč samo izvajajo.

Cilj vsakega avtonomnega posameznika je, da ulovi ravnotežje med poslušanjem avtoritete in razmišljanjem s svojo glavo. Kljub temu, da je poslušnost avtoriteti večinom udobna, pa ne zgotavlja vedno najboljšega izida za nas. Slepo sledenje avtoriteti ima lahko za posameznika tudi negativne posledice, zaradi česar je še toliko bolj pomembno, da prepoznate, če ste avtoriteti preveč poslušni.

Ker vam misel na spor povzroča nelagodje, raje popustite. To v resnici pomeni, da raje izberete mir kot resnico. Poslušnih ljudje ne zanima, kaj je prav, temveč se osredotočajo na to, kako se izogniti neprijetnosti.

Gre za početje, pri čemer to počnete zgolj zato, ker so taka pravila in ne, ker razumete zakaj. Pri tem gre za slepo sledenje avtoriteti, kar pomeni, da ste razmišljanje izklopili.

Na prvi pogled praktično, a dolgoročno to vsekakor pomeni, da se zanašate na tuje presoje.

S tem postopoma izgubljate samozavest in postanete odvisni od zunanjih oseb.

Če vas obleka, naziv ali uradni ton hitro prepriča, da ima nekdo prav, ste dovzetni za t.i. simbolno avtoriteto. Zdravnik, šef, policist - vsi imajo znanje in moč, a niso nezmotljivi.

Ljudje, ki znajo razmišljati s svojo glavo jih spoštujejo, ne pa častijo za vsako stvar.

Če vam je pomembneje, da vas imajo radi, kot da bi govorili resnico, ste na strani poslušnosti.

Ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo, bodo spregovorili četudi zato komu ne bojo všeč. Včasih morate prenesti, da komu ne boste všeč, a boste s tem ostali zvesti samemu sebi.

Sklicevanje na množico je najlažji način, da utišate lastno logiko. Tudi množica se lahko moti. Zgodovina je namreč polna primerov, ko so vsi verjeli v nekaj, kar se je kasneje izkazalo za popoln nesmisel.

Samostojni ljudje ne zavračajo avtoritete, a želijo razumeti, zakaj nekaj počnejo. Če vprašate "zakaj?" in niste zadovoljni s praznim odgovorom, imate zdravo mero skepticizma.

2. Bolj zaupate sebi kot simbolom moči

Če nekdo nastopa samozavestno, še ne pomeni, da ima prav. Ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo, znajo ločiti med kompetenco in karizmo. In če se oglasi notranji glasi, ki pravi, da nekaj ni v redu, mu zaupajo in to ne glede na to, kdo stoji pred njimi.

To je ena najtežjih, a najbolj osvobajajočih veščin. Reči "ne" ne pomeni, da ste trmasti, ampak pomeni, da imate mejo.

Ko se ne boste bali izstopati, boste resnično svobodni. Ko si upate reči "ne strinjam se", tudi ko vsi prikimavajo, ste eden redkih, ki v resnici mislijo. Večina ne razmišlja, ampak le ponavlja.

Če rečete "moja napaka" ali "moja izbira", pomeni, da mislite in se tretirate kot samostojno osebo. Poslušni ljudje vedno iščejo krivca zunaj sebe, samostojni pa ga iščejo v ogledalu.

Spoštovanje pomeni priznati kompetenco, podrejanje pa pomeni odreči se svoji presoji. Če lahko nekomu rečete "cenim vaše mnenje, a mislim drugače", ste na strani mislečih.

Če se prepoznate v obeh opisih, to pomeni, da ste človek. Nihče ni ves čas upornik in nihče ni ves čas ovca - ključ je namreč v ravnotežju.

Poslušnost je koristna, kadar gre za strokovne odločitve, samostojnost pa je nujna, kadar gre za vrednote in odločitve, ki zadevajo vaše življenje.

Če hočete razmišljati s svojo glavo:

Trenirajte dvom. Ko slišite trditev, se vprašajte "Kako to vem?"

 Vadite "ne". Vsaj enkrat na teden zavrnite nekaj, kar ne čutite kot pravo odločitev.

 Opazujte svoje reakcije. Če se hitro podredite, raziščite zakaj - gre za strah pred konfliktom, izgubo ugleda ali lenobo?

Ustvarite notranjega svetovalca in ga poslušajte.

Naučiti se ubogati, ko je treba, in razmišljati zase, ko je nujno, je znak zrelosti. Avtoriteta ni sovražnik, a ne sme biti gospodar. Ko slepo sledite, izgubite sebe in ko slepo dvomite, izgubite smer. Najmočnejši ljudje niso tisti, ki vedno rečejo "ne", ampak tisti, ki znajo uporabiti zdravo mero skepticizma. Ko lahko zavrnete ideje avtoritet, ker niso v skladu z vašimi prepričanju, gre za močen pokazatelj tega, da znate razmišljati s svojo glavo.