Moskisvet.com
odnosi

Odnosi

Selena Rozman: Navezanost je vseživljenjski proces

V.H.
21. 11. 2022 05.00
0

Ljudje potrebujemo drug drugega, zato iščemo bližino že od samega začetka, tako rekoč od prvega trenutka, ko pridemo na svet. In takrat se začne oblikovati tudi naš slog navezanosti, ki lahko usodno zaznamuje vse naše odnose, tudi tiste, ki jih imamo pozneje v svojem življenju.

Moškisvet.com e-novice

Si že prijavljen na vse naše e-novice?

"V današnjem času je teorija navezanosti prepoznana kot ena izmed temeljnih in najbolj pomembnih teorij, ki je v uporabi pri večini vrst psihoterapij. Med njimi ima veliko vlogo tudi v integrativni psihoterapiji," pojasnjuje Selena Rozman, predsednica društva za psihološko svetovanje Kameleon in edukantka integrativne psihoterapije. Več o navezanosti, slogih navezanosti in kako vplivajo na naše odnose, pa si lahko preberete v pogovoru z njo. 

Selena Rozman, predsednica društva za psihološko svetovanje Kameleon in edukantka integrativne psihoterapije
Selena Rozman, predsednica društva za psihološko svetovanje Kameleon in edukantka integrativne psihoterapije FOTO:

Kaj je navezanost? 

John Bowlby je začetnik teorije navezanosti. Raziskoval je, kako se različne živalske vrste vedejo ob prisotnosti in odsotnosti matere, ter na podlagi ugotovitev oblikoval teorijo. Med drugim je ugotovil, da se sistem navezanosti, ki se oblikuje v času otroštva, prenese v odraslo življenje in ima vpliv na to, kako se vedemo, mislimo, odzivamo, navezujemo stike ... (npr. navezanost do pomembnih drugih, mišljenje o sebi in o drugih, okolju ...). Navezanost je torej vseživljenjski proces.

Teorijo se v zadnjih letih vedno bolj raziskuje, potrjuje, povezuje z osebnostnimi lastnostmi, obrambnimi mehanizmi, vedenjem, čustvovanjem in mišljenjem oseb na individualni in medosebni ravni pri vseh starostih. 

Primarni odnosi so za razvoj otroka najbolj pomemben varovalni dejavnik ali dejavnik tveganja v primeru zanemarjanja otrokovih potreb, prisotnosti nasilja in ostalih obremenjujočih dejavnikov. Na osebnost, ki se je oblikovala na podlagi izkušenj in odzivov s strani pomembnih drugih in okolja, lahko tudi kasneje v življenju vplivamo preko oblikovanja novih ali spremenjenih, bolj zdravih, korektivnih odnosov v primarni družini, partnerskem odnosu ali v procesu psihoterapije. 

Kako pomemben je odnos z mamo in kako lahko vpliva na poznejše odnose moškega z ženskami?

Otrok potrebuje konstantno in stabilno drugo osebo, ki bo skrbela za njegove potrebe in bo znala ustrezno regulirati njegovo doživljanje. Mati je načeloma primarni objekt navezanosti. Raziskava je pokazala, da stil navezanosti noseče matere predvideva enak stil navezanosti, ki ga čez čas razvije njen otrok. 

Od rojstva je pomembno, da zadovoljuje otrokove fiziološke, psihološke, čustvene in socialne potrebe. Pomembno je, da se mati odziva na otrokov jok, ga potolaži, hrani, uspava, se z njim igra, pri dojenju vzpostavlja očesni stik, je čustveno dostopna in zna ustrezno regulirati svoja lastna občutja. Vse te značilnosti opisujejo varno navezanost. 

Če mati ni ustrezno uglašena na otrokove potrebe, npr. nanj kriči, je nasilna, ne vzpostavlja očesnega stika, ga ne potolaži, je čustveno nedostopna, ji niso všeč telesni stiki, je nekonsistentna, je na otroka preveč navezana, mu ne pusti raziskovati in/ali je vsiljiva, bo otrok razvil negotovo navezanost (plašljivo-izogibajočo, odklonilno-izogibajočo, preokupirano ali dezorganizirano/nerazrešeno). 

Zgodnji topli in varni odnosi s starši so temelj varne navezanosti tudi v odraslosti. Nasprotno lahko pomanjkanje toplih odnosov s starši vodi v nezaupanje v svet, resne dvome o lastni vrednosti (negativna samopodoba) in težave v duševnem zdravju (pogosto je prisotna depresivna in anksiozna simptomatika) in partnerskih odnosih kasneje v življenju. Najboljša napovedovalca stila navezanosti v odraslosti sta se pokazala posameznikova zaznava kakovosti odnosa med njim in staršem ter odnosa staršev med seboj. Pomembnih razlik med spoloma ni bilo.

V odraslem življenju je romantična ljubezen proces navezanosti. Je biopsihosocialen proces, kjer se med odraslima partnerjema oblikujejo čustvene vezi, podobno kot se izoblikujejo čustvene vezi zgodaj v življenju med otroci in njihovimi starši. 

Odnos med otrokom in materjo je izjemno pomemben.
Odnos med otrokom in materjo je izjemno pomemben. FOTO: Shutterstock

Za partnerske odnose oseb z varnim stilom navezanosti so značilni intimnost, bližina, spoštovanje in zaupanje. Partnerske konflikte rešujejo konstruktivno. Njihovi odnosi trajajo vsaj dvakrat toliko časa kot odnosi drugih treh stilov. Od vrstnikov so ti ljudje opisani kot bolj vešči v socialnih situacijah, bolj vedri ter prijetni kot posamezniki, za katere je značilen eden od ostalih stilov navezanosti.

Primer – razvoj preokupiranega (oz. anksiozno-ambivalentnega) stila navezanosti v odrasli dobi:

Skrb matere: Mati je nekonsistentna v nudenju skrbi (npr. mati včasih jokajočega otroka pocrklja, včasih pa ga pusti samega, saj meni, da se lahko pomiri sam, in ignorira njegove potrebe), bolj je pozorna na lastne potrebe kot na potrebe otroka, saj verjetno tudi njeni starši niso bili dovolj uglašeni z njenimi potrebami, v očeh otroka je nezanesljiva. Včasih je ljubeča, drugič pa zelo stroga. Z otrokom skuša biti povezana, vendar na način, ki ni skladen s signali in potrebami otroka.

 

Navezanost v odrasli dobi in partnerski odnos:

V partnerskih odnosih so ljudje z razvito preokupirano navezanostjo velikokrat zaskrbljeni, če jih ima partner sploh rad ali če hoče ostati z njimi. Želeli bi se popolnoma zliti z drugo osebo in ta želja včasih preplaši druge ljudi.

Anksiozno/ambivalentno navezane osebe doživljajo ljubezen kot obsesijo. V ljubezenskih odnosih doživljajo veliko čustvenih padcev in vzponov, ekstremno seksualno privlačnost ter ljubosumje. Skozi spolne odnose skušajo zadovoljiti svoje potrebe po varnosti in ljubezni. Zaljubijo se hitro in z lahkoto. Za druge skrbijo na samopožrtvovalen, kompulziven način, nezadovoljni pa so s skrbjo in podporo, ki jo prejemajo od drugih. Zanje je pogosto značilna odvisnost in posesivnost.

Kaj pa vloga očeta? 

V zadnjih letih je vedno več raziskav, ki vključujejo tudi odnos otrok - oče in ne samo otrok - mati, saj raziskave kažejo na pomembno vlogo očeta kot objekt navezanosti že od rojstva otroka naprej. Raziskave kažejo, da če oče ni prisoten in konsistentno vključen v vzgojo in ne zadovoljuje otrokovih potreb, je večja verjetnost, da bo storil več kriminalnih dejanj, hitreje postal starš, imel več možnosti za brezposelnost, zlorabo drog in slabši učni uspeh. Pomembno je, da oče z otrokom razvije varno navezanost in je aktivno udeležen v vzgojo in skrb za otroka. Otrokov razvoj bo najbolj optimalen, če z obema staršema razvije varno navezanost (najmanj depresivne in anksiozne simptomatike). 

Če oče ni prisoten, lahko njegovo vlogo nadomesti drug moški lik, ob katerem lahko prav tako razvije varno navezanost. Odsotnost očetovskega lika bolj prizadene fante kot pa punce. Nekatere raziskave kažejo na to, da fantje večkrat v obdobju poznega otroštva in zgodnjega mladostniškega obdobja zamenjajo primaren objekt matere z očetom, saj naj bi se z njimi bolj identificirali. 

Če je oče pogosto odsoten, je pomembno, da ima otrok z materjo varen odnos, hkrati pa mora mati paziti, da ne postane preveč zaščitniška in da otrok od nje ne postane psihološko odvisen. Otrok mora imeti prostor za avtonomijo, raziskovanje, se naučiti prevzeti odgovornost in postati samostojen. Zna se zgoditi, da samska mati z otrokom moškega spola zgradi tesen čustven odnos, ki je lahko nezdrav in omejujoč za normalen čustven otrokov razvoj.

Kako se izoblikuje stil navezanosti in katere stile navezanosti poznamo? 

Kakšno navezanost bo otrok razvil, je zelo odvisno od vzorca komunikacije med staršem in otrokom. Prirojen sistem navezanosti je oblikovan z izkušnjami in vsak otrok ima lahko različne strategije navezanosti na vsakega starša. 

Če je bilo otrokovo okolje problematično, lahko kasnejši odnosi vplivajo na oblikovanje nove, varne oblike navezanosti, za katero je značilna kapaciteta po čutenju in kazanju ljubezni, občutenju in svobodi.

Mary Ainsworth je s sodelavci raziskovala različne vzorce navezanosti otroka na mater. Z njenim eksperimentom tuje situacije, ki je raziskoval značilnosti navezanosti otroka na mater pri njegovem prvem letu starosti, so raziskovalci definirali več kategorij navezanosti: varna, izogibajoča in ambivalentna. Main in Solomon (1990) sta navedla še četrti, dezorganiziran tip navezanosti. 

Bartholomew (1990) še loči dva stila izogibajoče navezanosti: 1) plašljivo-izogibajoč stil, za katerega je značilen strah pred navezanostjo in 2) odklonilno-izogibajoč stil, za katerega je značilno poudarjanje neodvisnosti in nepomembnost medosebnih odnosov.

Opisi navezanosti v odrasli dobi so naslednji:

Varno navezan: Brez težav se čustveno zbližam z drugimi ljudmi. Počutim se prijetno in varno, če se lahko zanesem nanje in oni name. Prav nič me ne skrbi, da bi ostal/-a sama/-a, ali da me ljudje ne bi sprejeli.

Plašljivo-izogibajoč: Pri navezovanju tesnih stikov z drugimi ljudmi nisem sproščen/-a. Čeprav si želim imeti tesne odnose, le težko popolnoma zaupam in se težko na nekoga popolnoma zanesem. Skrbi me, da bom prizadet/-a, če si bom dopustil/-a priti z nekom preblizu.

Preokupiran: Želim se popolnoma čustveno zbližati z drugimi ljudmi, toda pogosto ugotovim, da si drugi ne želijo biti tako blizu z mano, kot bi si želel/-a sam/-a. Brez tesnih odnosov se ne počutim dobro in včasih me skrbi, da me ljudje cenijo manj, kakor jaz njih.

Odklonilno-izogibajoč: Dobro se počutim brez tesnih čustvenih odnosov z drugimi ljudmi. Zame je pomembno, da se počutim neodvisen/-a in samozadosten/-a ter da se drugi ljudje na zanašajo name, niti jaz nanje.

Dezorganiziran/nerazrešen: Kot otrok sem bil/a spolno zlorabljen/a. Oče seveda še vedno živi pri mami Micki (a je oče v resnici že mrtev). *Dolga tišina*

Ali je mogoče stil navezanosti spremeniti in kako lahko izboljšamo svoje odnose?

Na osebnost, ki se je oblikovala na podlagi izkušenj in odzivov od pomembnih drugih in okolja, lahko tudi kasneje v življenju vplivamo preko oblikovanja novih ali spremenjenih, bolj zdravih, korektivnih odnosov v primarni družini, partnerskem odnosu ali v procesu psihoterapije.

Nikoli ni prepozno za lepše odnose.
Nikoli ni prepozno za lepše odnose. FOTO: Shutterstock


KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV

Piškotki

To spletno mesto uporablja piškotke. S piškotki zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejši pregled vsebin, analizo uporabe, oglasne sisteme in funkcionalnosti. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.

Omogoči uporabo piškotkov za ogled video vsebin, za boljše delovanje in napredno oglaševanje in si ob pregledu vsebin zagotovi optimalno uporabniško izkušnjo. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.


ISSN 2630-1679 © 2024, Moskisvet.com, Vse pravice pridržane Verzija: 325