Seks iz usmiljenja: Ko reče 'da', toda ne zato, ker bi si ga zares želela

V dolgotrajnih zvezah se zgodi, da si partnerja spolnosti ne želita hkrati. Moški si jo želi, ženska je utrujena, pod stresom ali preprosto ni razpoložena. Kljub temu lahko pristane.

Zakaj?

Razlog ni vedno zapleten. Morda želi partnerju pokazati, da ji je mar zanj. Morda se želi izogniti njegovemu razočaranju. Lahko pa se ji zdi lažje pristati, kot razlagati, zakaj danes ni razpoložena.

Prav tu se začne tema seksa iz usmiljenja. Izraz opisuje položaje, ko oseba pristane na spolnost, čeprav sama nima prave želje. Pri tem pa ni nujno, da gre za nekaj negativnega – odločilno je, zakaj je pristala in kako se ob tem počuti.

Ena najpogostejših zmot je prepričanje, da je vsak spolni odnos brez izrazite začetne želje nezaželen.

Ni nujno tako.

Psihoterapevt Gareth Strangemore-Jones je za Tylo pojasnil, da se lahko pri nekaterih ljudeh želja pojavi šele po začetku bližine. Ženska se torej morda na začetku ne počuti posebej razpoložena, vendar je odprta za intimnost in se lahko njeno razpoloženje spremeni.

To je nekaj povsem drugega kot občutek, da mora privoliti.

Če si želi biti blizu partnerju in ji je spolnost kljub pomanjkanju začetne želje sprejemljiva, ni nujno razloga za skrb. Problem nastane, ko postane pristajanje na spolnost njena stalna vloga v zvezi.

Ženska lahko partnerju ustreže zato, ker mu želi narediti nekaj lepega. Če se to zgodi občasno in prostovoljno, ni nujno nič problematičnega.

Drugače je, če se začne v glavi pojavljati stavek: Samo da bo zadovoljen.

Takrat spolnost počasi postane opravilo.

Psiholog Mark Travers je za Forbes opozoril na razliko med odločitvami, pri katerih človeka vodi želja po bližini in zadovoljstvu, ter tistimi, pri katerih želi predvsem preprečiti neprijetne posledice. Če nekdo pristane predvsem zato, ker se boji partnerjeve jeze, užaljenosti ali prepira, je položaj bistveno bolj problematičen.

Moški tega včasih sploh ne opazi. Če partnerka ne pove, kaj se dogaja, lahko njen da razume kot znak želje. V resnici pa je lahko njen odgovor posledica navade, občutka dolžnosti ali želje, da bi ohranila mir.

Ne gre samo za spolni odnos. V partnerskem odnosu lahko človek svoje potrebe potiska v ozadje na številne načine.

Ženska lahko pristane na spolnost, čeprav je utrujena. Lahko začne intimnost takrat, ko bi najraje spala, ker ve, da jo partner pogreša. Lahko pristane na pogostejšo spolnost, kot bi si je sama želela, ker noče, da bi partner mislil, da ga ne privlači več.

Lahko tudi zamolči, da ji določena oblika bližine ni prijetna, ker se boji, da bo partner to razumel kot zavrnitev njega samega.

Nič od tega ni nekaj, kar bi morale ženske početi. In prav tako ni nekaj, kar bi moral moški pričakovati od svoje partnerke.

To je verjetno najpomembnejše sporočilo.

Če partnerka skoraj nikoli ne reče ne, to še ne pomeni nujno, da ima enako močno spolno željo kot vi. Morda je preprosto zelo prilagodljiva. Morda ji je pomembno, da ste zadovoljni. Morda težko zavrne ljudi, ki jih ima rada.

Če se to dogaja pogosto, se je zato vredno vprašati, ali se partnerka počuti dovolj varno, da lahko reče tudi ne.

Ne kot preizkus. Ne kot trik. Preprosto zato, ker je iskren odgovor pomembnejši od odgovora, ki ga človek poda, da bi ugodil drugemu.

Pritisk ni vedno očiten.

Ni treba, da nekdo grozi ali postavlja ultimatume. Dovolj je lahko ponavljajoče se užaljeno vedenje, tišina po zavrnitvi, očitanje ali vprašanje: A me sploh še želiš?

Partnerka lahko ob takšnem odzivu hitro dobi občutek, da je njena zavrnitev povzročila težavo, zato bo naslednjič raje pristala.

Moški pri tem morda niti ne pomisli, da je s svojo reakcijo vplival na njeno odločitev. Zanj je bil trenutek razočaranja, zanjo pa lahko postane razlog, da prihodnjič ne pove več, kaj si zares želi.

Najboljši način ni zasliševanje, temveč normalen pogovor.

Namesto vprašanja "Zakaj nikoli nočeš?" je veliko bolj koristno vprašati: "Kako ti doživljaš najino spolnost?"

Pomaga tudi, če moški partnerki pokaže, da zavrnitev ne bo povzročila kaznovanja, užaljenosti ali prepira. Če ve, da lahko reče danes ne, ne da bi moral potem urejati partnerjevo slabo voljo, bo veliko lažje povedala, kaj si zares želi.

In obratno: če reče da, je smiselno razumeti, da je lahko razlogov za to več.

Seks iz usmiljenja oziroma pristajanje na spolnost brez izrazite začetne želje ni pojav, ki bi zadeval samo ženske. Tudi moški lahko pristane na spolni odnos, čeprav v tistem trenutku ni posebej razpoložen. Lahko je utrujen, pod stresom ali preprosto nima posebne želje, vendar mu je bližina s partnerko pomembna in se zato odloči, da bo pristal.

Raziskave o tako imenovani spolni prilagoditvi kažejo, da ljudje na spolnost včasih pristanejo iz različnih razlogov – med njimi so želja po bližini, ugajanje partnerju, pa tudi želja po izogibanju neprijetni situaciji. Raziskava, objavljena v reviji Archives of Sexual Behavior, pri tem opozarja, da sama odsotnost močne začetne želje še ne pomeni, da je bila izkušnja nezaželena ali škodljiva.

Pomembno je predvsem, zakaj človek pristane in kako se ob tem počuti. Če moški ve, da lahko brez posledic reče danes mi ni do tega, vendar se kljub temu prostovoljno odloči za bližino, je to nekaj drugega kot občutek, da mora pristati, da ne bi razočaral partnerke ali sprožil prepira. Enako velja tudi v obratni smeri.

Spolna želja namreč ni vedno takojšnja. Pri nekaterih ljudeh se lahko razvije šele med bližino, zato začetni "nisem razpoložen" ni nujno dokončen odgovor. Ključna pa ostajata svobodna odločitev in možnost, da človek svoje mnenje kadar koli spremeni.

V dobrem partnerskem odnosu spolnost ni nagrada, dolg ali usluga, ki jo eden od partnerjev dolguje drugemu.

Seveda lahko človek kdaj pristane na nekaj predvsem zato, ker želi razveseliti partnerja. Tudi to je del odnosa in medsebojnega prilagajanja. Toda prilagajanje deluje samo takrat, ko je prostovoljno in občasno, ne pa takrat, ko ena oseba svoje želje nenehno podreja drugi.

Če se ženska pogosto sili v spolnost, da bi bil partner zadovoljen, dolgoročno s tem ne krepi nujno zveze. Lahko se zgodi ravno nasprotno. Spolnost začne povezovati z dolžnostjo, kar lahko zmanjša njeno željo in poveča čustveno oddaljenost.

Za moškega je zato včasih najboljša stvar, ki jo lahko naredi za svoje spolno življenje, precej preprosta: partnerki dati vedeti, da lahko brez posledic reče tudi ne. Paradoksalno je prav takšna varnost pogosto eden od temeljev bolj iskrene bližine.

Seks iz usmiljenja torej ni vprašanje tega, kdo komu kaj dolguje. Bolj pomembno vprašanje je, ali sta oba v odnosu dovolj sproščena, da lahko povesta, kaj si želita – in česa ne. Ko je odgovor iskren, je tudi bližina praviloma boljša.

Viri: PubMed, Tyla, Forbes, Oxford Academic, Psychology Today, Psicopartner