Promiskuitetnost: koliko spolnih partneric je preveč?

Če vprašate tri različne moške, koliko spolnih partneric so imeli v življenju, boste verjetno dobili tri različne številke - eno iskreno, eno nižjo in eno višjo. Število spolnih partnerk je že dolgo tema, ki dviguje obrvi, odpira debate in včasih tudi ustvarja pritiske, komplekse ali občutke ponosa.

A kdaj številka postane resnično previsoka? Kje poteka meja med zdravim raziskovanjem spolnosti in promiskuitetnostjo?

Čeprav bi marsikdo pričakoval visoke številke, raziskave kažejo precej bolj zmerne rezultate. Po podatkih iz mednarodne študije evropskega raziskovalnega projekta o spolnem zdravju, v katerega je bila vključena tudi Slovenija, povprečen Slovenec v svojem življenju poroča o 5 do 7 spolnih partnericah. To seveda vključuje vse moške - tako tiste, ki so v dolgih zvezah, kot tiste, ki so samski in tiste, ki spolnosti morda ne postavljajo visoko na prioritetno lestvico. Pomembno je poudariti, da so te številke samoporočane, kar pomeni, da lahko vsebujejo nekaj olepševanja ali zmanjševanja.

Izraz promiskuitetnost v osnovi pomeni pogosto menjavanje spolnih partnerjev brez dolgoročne čustvene povezanosti. Vendar pa meja med nedolžnim spolnim eksperimentiranjem in promiskuitetnim posameznikom ni ostro začrtana.

Priznani psihologi pojasnjujejo, da "promiskuitetnost ni le številka, temveč je vzorec vedenja, ki ga pogosto spremljajo notranje stiske, pomanjkanje varnosti ali potreba po potrditvi." Povedano nekoliko drugače, ima nekdo lahko 30 partnerk, pa vse z iskreno željo po povezavi, spoštovanju in odgovornem odnosu. Spet drugi pa ima morda le pet partneric, a je ob tem odnos do spolnosti impulziven, služi kot beg pred intimo ali kot sredstvo za regulacijo čustev.

Promiskuitetnost torej ni nujno kvantitativna, temveč je kvalitativna.

Tako kot se nekateri ljudje sprostijo z jogo, drugi z gledanjem serij in tretji s sladkarijami, obstajajo tudi posamezniki, ki se čustveno regulirajo skozi spolnost. Pogosto ne zavestno, temveč spolnost uporabljajo kot nezavedni mehanizem spopadanja.

Strokovnjaki izpostavljajo več možnih psiholoških vzrokov za pretirano spolno aktivnost. Med drugim omenjajo:

Nizko samopodobo, pri čemer se občutek vrednosti gradi skozi zunanjo potrditev.

Izogibanje intimi - posamezniki raje izberejo več površinskih stikov kot globlje, v katerem bi bili primorani pokazati svojo ranljivost.

 Iskanje potrditve ali moči, pri čemer spolnost postane orodje pridobivanja potrditve ali prestiža.

 Zasvojenost z novim' - vse bolj pogost pojav v današnjih časih, pri čemer posamezniki nenehno iščejo nove iskrice, ki pa hitro zbledijo.

  Travmatske izkušnje, pri čemer s spolnostjo ponavljajo svojo preteklost ali pa poskušajo bolečo preteklost preoblikovati.

Strokovnjaki za odnose ob tem opozarjajo: "Če opazite, da spolnost uporabljate kot beg, bodisi pred samoto, dolgočasjem ali žalostjo, potem številka ni več pomembna. Pomembna je funkcija, ki jo spolnost ima v vašem življenju". Ob tem je torej ključnega pomena poglobljen vpogled vase in priznanje, da smo morda šli čez rob.

Ni univerzalne meje, ki bi določala, kdaj postane število partnerk problematično. A obstajajo pomembni znaki, da se morda nekaj dogaja pod površjem.

-  občutek praznine po spolnem stiku,

- nezmožnost vzdrževanja bližine ali izkazovanja ranljivosti,

- uporaba spolnosti kot izhod iz stiske,

Če se z nekaterimi od teh točk prepoznate, to ne pomeni, da ste pokvarjeni ali odvisni. Pomeni le, da vaša spolnost morda ni povsem usklajena z vašimi čustvenimi potrebami ter da bi bilo verjetno koristno pogledati vase, morda tudi s pomočjo psihoterapevta.

V določenih pogledih vsekakor. Več partnerk statistično viša verjetnost za okužbo s spolno prenosljivimi boleznimi, pa tudi za čustveno izčrpanost ali zaplete v osebnih odnosih. A z zdravo komunikacijo, zaščito in zavedanjem svojih meja, lahko tudi spolno aktivni posamezniki živijo izpolnjujoče in zdravo življenje. Ključna je prav razlika med "zavestno promiskuitetnim" posameznikom, ki ve, kaj hoče, skrbi za varnost in čustva (svoja in čustva partnerke) ter "nadzorovano promiskuitetnim" posameznikom, kjer spolnost nadzoruje posameznika in ne obratno.

Ni enostavno priznati, da spolnost ni več sproščujoča, temveč povzroča zmedo, krivdo ali izčrpanost. A takrat je prav, da si poiščete sogovornika. Psihoterapevti in svetovalci za odnose so tam namreč prav za to, da ustvarijo varen prostor, kjer ni obsojanja, temveč le razumevanje in pomoč pri raziskovanju vzorcev. Iskanje pomoči je še posebej priporočljivo, če ne morete vzpostaviti ali ohraniti globljih odnosov, se po spolnosti vedno počutite izpraznjeno, otožno ali celo polni gnusa, ali, če imate zgodovino zlorab ali travm, ki bi lahko vplivale na vašo spolnost.

Ne štejte, temveč začutite

Koliko je torej preveč? Odgovor ni v številki, ampak v vas. Če vam vaša spolna zgodovina prinaša občutek povezanosti, zdravja in spoštovanja (do sebe in drugih), potem niste nikomur dolžni pojasnil. Če pa čutite, da je spolnost postala nekaj, kar vas izčrpava, potem je čas za nežno raziskovanje sebe - ne z obsojanjem, temveč s sočutjem.