Govoriš v prazno? Občutek prezrtosti in kako ga premagati

Psihologi poudarjajo, da gre za relativno pogost pojav, a da občutek prezrtosti ni vedno le posledica vedenja drugih ljudi. Relativno običajno je, da gre pri občutkih prezrtosti za kombinacijo komunikacijskih navad, pričakovanj, socialne dinamike in naših lastnih miselnih vzorcev.

Ko razumemo, kaj se v resnici dogaja, lahko začnemo spreminjati način, na katerega vstopamo v družbo in kako sodelujemo z drugimi.

Močna negativna občutja ob ignoriranju so za ljudi evolucijskega značaja. Ljudje smo že od nekdaj izrazito socialna bitja - potreba po tem, da nas drugi vidijo, slišijo in priznajo, je globoko zakoreninjena v našem psihološkem aparatu. Ko imamo občutek, da nas nekdo ignorira, možgani to pogosto doživijo kot obliko socialne zavrnitve, kar pa je za človeka ena od hujših oblik zavrnitve in izločanja.

Če gledamo zgodovinsko, smo za svoje preživetje potrebovali skupnost. Če v njej nismo bili priznani ali smo bili celo izločeni, je imelo lahko to neposredno povezavo z našim preživetjem.

In ta socialni vzgib ostaja še danes in tudi socialna zavrnitev še vedno boli. Ravno zato ni presenetljivo, da lahko majhne situacije, kot je neodgovorjeno sporočilo ali preslišan komentar na sestanku, sprožijo precej močna čustva. Nenadoma začnemo razmišljati, če naše mnenje sploh šteje, če nas ljudje jemljejo resno in če smo sploh dovolj zanimivi za to družbo; takšne misli so sicer običajne, a lahko hitro dobijo pretirane razsežnosti.

Ena najzanimivejših lastnosti človeškega uma je, da zelo rad potrjuje lastna prepričanja. Če enkrat dobimo občutek, da nas drugi ignorirajo, začnemo nezavedno opažati predvsem situacije, ki to potrjujejo. Če nekdo ne odgovori na naše sporočilo, si to zapomnimo. Če nekdo reagira pozitivno, pa to hitro spregledamo.

Temu psihologi pravijo t. i. potrditvena pristranskost. S tem izrazom označujemo nagnjenost k temu, da iščemo informacije, ki potrjujejo naše prepričanje. Tako lahko nastane začaran krog: več kot razmišljamo o tem, da nas drugi ignorirajo, bolj smo prepričani, da je to res.

Zanimivo je tudi dejstvo, da na naše počutje močno vpliva tudi način, na katerega opisujemo situacijo. Če situacijo občutimo, kot da smo vedno prezrti, lahko v sebi ustvarimo občutek popolne nemoči. Zato je ključno, da situacije opišemo čim bolj konkretno in oprijemljivo, na primer: "Na današnjem sestanku moja ideja ni dobila odziva", s čimer postane situacija bolj obvladljiva.

Gre za majhno, a pomembno razliko. V prvem primeru obstajamo z občutkom, da se to dogaja povsod in vedno. Druga situacija pa kaže na specifično situacijo, ki jo je mogoče razumeti in izboljšati ter posledično tudi spremeniti.

V skupinskih pogovorih pogosto prevladajo ljudje z močnejšo energijo ali več samozavesti. Takšni posamezniki govorijo glasneje, hitreje reagirajo in redkeje dvomijo v svoje ideje.

To ne pomeni nujno, da namerno ignorirajo druge. Pogosto se preprosto zgodi, da pogovor spontano steče okoli njih. Če pa smo bolj zadržani ali previdni pri izražanju mnenja, lahko hitro ostanemo na robu pogovora. To ustvarja občutek, da nas drugi preslišijo in da smo v družbi prezrti. Dobra novica ob tem je, da gre zgolj za socialno dinamiko, na katero imamo vpliv in jo lahko spremenimo.

Veliko ljudi misli, da morajo za spremembo socialnega položaja narediti dramatične korake - bodisi postati popolnoma druga oseba, bodisi zamenjati okolje. V resnici pa pogosto zadostujejo že majhne spremembe v načinu komunikacije. Veliko spremembo boste naredili že, če:

- govorite nekoliko glasneje,

- svoje mnenje poveste jasno in za njim stojite,

- ponovite idejo, če je bila preslišana,

- dodate konkretne argumente k pogovoru.

Te drobne spremembe lahko precej povečajo verjetnost, da bodo drugi reagirali na naše besede.

Veliko ljudi poskuša svoje ideje predstaviti zelo previdno, včasih skoraj opravičujoče. Stavki se pri tem pogosto začnejo z:

"Ne vem, ali je to dobra ideja, ampak ..."

"Mogoče bi lahko poskusili ..."

Tovrsten način komunikacije pogosto zmanjša težo sporočila. Veliko učinkoviteje je, če idejo predstavimo jasno: "Predlagam, da poskusimo to rešitev". Ob tem je pomembno zavedanje, da jasnost ne pomeni agresivnosti. Pomeni samo to, da stojimo za svojimi besedami in zaupamo vase.

Če nas občutek ignoriranja spremlja dlje časa, na primer v službi ali v odnosu, je pogosto koristno o tem odkrito spregovoriti. Pomembno pa je, kako to naredimo. Namesto obtoževanja je pomembno, da svoje občutke skomuniciramo konstruktivno. Omenjeni pristop nam bo omogočil, da odpremo odprt dialog in se izognemo konfliktu.

Če je naša samozavest popolnoma odvisna od odzivov drugih ljudi, bomo vedno dovzetni za občutek prezrtosti. Ravno zato je pomembno razvijati notranji občutek vrednosti. To pomeni, da cenimo svoje sposobnosti, ideje in dosežke, tudi če jih drugi ne opazijo takoj. Ljudje, ki imajo stabilno samozavest, pogosto delujejo bolj prepričljivo in prav zato jih drugi tudi pogosteje poslušajo.

Treba pa je priznati tudi, da v nekaterih okoljih ljudje res niso pripravljeni poslušati. Če se v določenem okolju stalno počutimo prezrte, je morda čas za resen razmislek o tem okolju ali odnosu. Namreč zdravi odnosi vključujejo spoštovanje in pripravljenost poslušati tudi druge ljudi. Če tega v odnosu ni, morda ni vedno problem v nas.

Občutek, da nas drugi ignorirajo, je lahko zelo neprijeten, a se je ključno zavedati, da sam občutek ne definira naše vrednosti. Pogosto gre za kombinacijo socialne dinamike, komunikacijskih navad in naših notranjih interpretacij. Ko začnemo bolj zavestno opazovati svoje misli, lahko izboljšamo način komunikacije in okrepimo samozavest, s čimer lahko ta občutek precej zmanjšamo ali vsaj omilimo. Včasih je dovolj že majhna sprememba: nekoliko jasnejši stavek, malo več poguma v pogovoru ali drugačen pogled na situacijo in nenadoma ugotovimo, da naš glas sploh ni tako neslišen, kot se je sprva dozdevalo.