Če malce karikiramo, bi z lahkoto rekli, da je komunikacija kot ledena gora. Tisto, kar je najočitnejše in kar imamo še najbolj pod nadzorom, so verbalna sporočila. Nevidni del, ki ga pogosto upravlja naš nezavedni um, pa so vsa ostala neverbalna sporočila. Zanimivo je, da prav s temi največ sporočamo drugim. Neverbalna komunikacija vključuje mimiko, kretnje, paralingvistiko, denimo glasnost ali ton glasu, govorico telesa, proksemiko ali osebni prostor, pogled, očesno izražanje, dotikanje in videz.

Znanstvene raziskave o neverbalni komunikaciji in vedenju so se začele leta 1872 z objavo Charlesa Darwina, v kateri je predstavil izražanje čustev pri ljudeh in živalih (The expression of the emotions in man and animals). Od takrat je bilo opravljenih veliko raziskav o vrstah in učinkih nebesedne komunikacije. Čeprav so ti signali pogosto tako subtilni, da se jih ne zavedamo, so dolgoletne raziskave identificirale osem vrst neverbalne komunikacije. 

Kaj je pomembno pri branju govorice telesa? 

Izrazi na obrazu

Prav izraz na obrazu (mimika) predstavlja velik del neverbalne komunikacije, česar smo se še posebej zavedeli, odkar je obvezno nošenje zaščitnih mask. Pomislite, koliko informacij se izgubi, če so vidne samo oči. Ne vidi se morebiten nasmeh ali stiskanje ustnic, ampak zgolj spremembe v zgornji tretjini obraza, torej na čelu in v očeh. Izraznost obraza je najpogosteje prva stvar, ki jo vidimo, še preden slišimo sporočilo osebe. Pri tem pa velja poudariti, da se lahko neverbalna komunikacija in vedenja v različnih kulturah precej razlikujejo, a izrazi za srečo, jezo in strah ostajajo po vsem svetu podobni.

Kretnje 

Namerni gibi in signali so pomemben način sporočanja neke informacije brez besed. Kretnje pogosto vključujejo mahanje, kazanje in uporabo prstov za označevanje številk. Ostale kretnje so poljubne in v veliki meri povezane tudi s kulturo. Kot zanimivost – v sodnih dvoranah je bila včasih navada, da so odvetniki uporabljali različne neverbalne znake, da bi skušali vplivati na mnenja porotnikov. Ker so bili zelo močni in vplivni, so jih začeli sodniki pri tem omejevati. 

Paralingvistika

Paralingvistika se nanaša na glasovno komunikacijo, ki je ločena od običajnega jezika. To vključuje ton glasu, glasnost govora, modulacije, šepetanje in podobno Pri tem velja razmisliti, kako ton govora vpliva na pomen stavka. Poslušalci lahko sporočilo, ki je izrečeno z močnim in samozavestnim glasom, doživljajo z navdušenjem, zanimanjem in odobravanjem. Iste besede, izrečene z nedoločnim glasom, pa bi lahko po drugi strani izzvale neodobravanje in pomanjkanje zanimanja. Veliko vlogo ima tudi toplina ali hladnost glasu. Hladen in temen glas lahko kaže, da se ne počutimo v redu, vendar o tem ne želimo razpravljati. Svetel, vesel ton glasu pa razkriva, da nam gre dobro. Utišan, zamolkel ton kaže, da morda želimo pomoč. Ton govora ima veliko vlogo zlasti pri konfliktnih temah, zato bi mu morali posvečati več pozornosti. 

Telesna govorica in drža

Drža telesa in gibanje nam lahko posredujeta veliko informacij. Število raziskav o govorici telesa se je od 70. let prejšnjega stoletja močno povečalo, vendar v populističnih člankih še vedno zasledimo pretirano interpretacijo obrambnih položajev, kot so prekrižane roke in noge. Medtem ko lahko to neverbalno vedenje v resnici kaže naše občutke in stališča, pa raziskave kažejo, da je govorica telesa veliko subtilnejša in manj absolutna, kot se je verjelo. To pomeni, da določeni telesni položaji ne pomenijo nujno samo ene stvari in da jih je koristno povezati še z ostalo neverbalno govorico telesa.

Proksemika

Ljudje se pogosto sklicujejo na svojo potrebo po osebnem prostoru, ki je prav tako pomembna vrsta neverbalne komunikacije. Na dolžino razdalje, ki jo potrebujemo v nekem trenutku, in na prostor, ki ga zaznavamo kot lasten, vplivajo številni dejavniki, vključno z družbenimi normami, kulturnimi pričakovanji, situacijskimi dejavniki, osebnostnimi lastnostmi in stopnjo domačnosti. Prostor, ki ga potrebujemo ob priložnostnemu pogovoru z drugo osebo, je manjši od prostora, ki je potreben pri nagovarjanju množice ljudi.

Pogledi

Oči so zelo pomemben del neverbalne komunikacije, sploh če se osredotočimo na gledanje, strmenje, mežikanje, gledanje stran in tako naprej. Ko smo soočeni s stvarmi ali ljudmi, ki nam niso všeč, postane mežikanje pogostejše, zenici pa se razširita. Pogled na drugo osebo nam lahko sporoča, kakšna čustva gojimo do nje, vključno s sovražnostjo, zanimanjem in privlačnostjo. Stalen očesni stik se pogosto razume  kot znak zaupanja in iskrenosti. Po drugi strani pa beganje z očmi in nezmožnost vzdrževanja očesnega stika pogosto kažeta na to, da je osebi neprijetno, da ni vredna zaupanja ali celo da laže.

Dotiki

Z rahlim dotikom komuniciramo naklonjenost, bližino, sočutje in ostala pozitivna čustva. Ena od raziskovalk medosebne komunikacije ugotavlja, da se dotik pogosto uporablja tudi kot način sporočanja statusa in moči. Posamezniki z višjim statusom pogosteje in intenzivneje posegajo v osebni prostor drugega kot posamezniki z nižjim statusom. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi razlike v spolu. Ženske dotik navadno uporabljajo pri izražanju zaskrbljenosti, nege in zaščite, moški pa pri uveljavljanju moči in nadzora nad drugimi. 

Videz

Tudi izbira barve, oblačil in frizure ter drugi dejavniki, ki vplivajo na videz, veljajo za sredstvo neverbalne komunikacije. Raziskave psihologije barv kažejo, da lahko različne barve spodbudijo različna razpoloženja. Raziskovalci so tudi ugotovili, da ima videz vlogo tudi pri dojemanju ljudi in tem, koliko zaslužijo. Študija iz leta 1996 je pokazala, da so odvetniki, ki so bili ocenjeni kot privlačnejši, zaslužili skoraj 15 odstotkov več kot tisti, ki so bili ocenjeni kot manj privlačni. Tudi kultura ima pomembno vlogo pri tem, kako se ocenjuje videz – medtem ko je vitkost v zahodnih kulturah cenjena, pa nekatere afriške kulture polnejša telesa povezujejo z boljšim zdravjem, bogastvom in socialnim statusom.