Poročila se je s Turkom, družina je bila proti: Ko ga je pripeljala domov, jih je čakalo presenečenje

Ženska je svojo izkušnjo delila na spletu in opisala, kako težka je bila pot do sprejetja njene odločitve. Kot piše portal Yumama, je odraščala v verni družini, zato so bili njeni starši še posebej zadržani do njene zveze s Turkom.

Kljub njunemu nasprotovanju se je poročila in si z možem ustvarila življenje. Danes imata dva otroka, družina pa je po njenih besedah srečna in povezana.

"Poročila sem se s Turkom. Moji starši, tako kot jaz, so zelo verni in tega nikakor niso mogli sprejeti," je opisala.

Po daljšem času brez obiska v domovini je njen mož vztrajal, da se z otrokoma odpravijo k njenim staršem. Prav to srečanje je po njenem pripovedovanju precej spremenilo družinsko dinamiko.

Starša sta vnuka videla prvič in bila nad njima navdušena. Ko sta bolje spoznala še zeta, pa sta ugotovila, da njuna hči ni sprejela odločitve, ki bi jo morala obžalovati.

Videla sta predvsem to, da jo mož spoštuje in ima rad.

Prav to je bilo zanjo pomembnejše od vseh prejšnjih pomislekov. Prepričana je, da je staršema uspelo skozi osebno izkušnjo spremeniti pogled na nekatere stvari, ki so se jima prej zdele nesprejemljive.

Prav pri vzgoji otrok sta se odločila za pristop, ki ne temelji na tem, da bi morala izbrati samo eno kulturo. Otroka odraščata v duhu obeh kultur, ko bosta dovolj velika, pa naj bi se sama odločila, kako bosta gledala na vero in svojo identiteto. "Življenje je medsebojno spoštovanje in ljubezen, ne samo denar in vera," je zapisala.

Ženska je poudarila tudi, da je njena zgodba daleč od stereotipa, ki se pogosto pojavi ob zvezah, kjer par prihaja iz različnih ver.

Njena pripoved je sprožila tudi vprašanja o tem, kako vzgajati otroke v družini, kjer se srečujeta različni veri in kulturi.

Ena od komentatork ji je zaželela srečo, nato pa odprla vprašanje, ki se v takšnih družinah pogosto pojavlja: kako otroku razložiti različne verske tradicije in mu omogočiti, da si ustvari lasten pogled na vero.

Ženska je glede tega precej jasna. Otroka po njenem mnenju ne bosta prisiljena izbirati med očetovo in materino kulturo. Odraščala bosta ob obeh, pozneje pa bo odločitev njuna.

Različna vera, kultura ali družinsko okolje še ne pomenijo, da je zveza manj kakovostna. Velika metaanaliza, objavljena v reviji Personal Relationships, je zajela 20 raziskav in ugotovila, da medkulturni pari kot skupina niso bili manj zadovoljni s svojimi odnosi kot pari s podobnim kulturnim ozadjem. Razlike same po sebi torej niso tiste, ki odločajo o uspehu zveze.

Veliko pomembnejše je, kako se partnerja z razlikami spopadata. Ko se v odnosu srečata različni veri, kulturi ali pogledi na družino, je treba določene stvari razčistiti precej prej, preden postanejo vir zamer. To še posebej velja za vprašanja, pri katerih nobeden od partnerjev ni pripravljen preprosto popustiti.

Pri medkulturnem odnosu se lahko razlike pokažejo pri povsem vsakdanjih stvareh. Kako praznovati praznike, kakšno vlogo ima vera v družini, kateri običaji se bodo ohranili, v katerem jeziku bodo govorili doma in kakšen odnos bodo imeli do širše družine – vse to so vprašanja, ki se lahko zdijo nepomembna, dokler se partnerja zaradi njih prvič resno ne sporečeta.

Prav zato je odprta komunikacija eden najpomembnejših temeljev takšnega odnosa. Raziskovalca Michael J. Reiter in Christina B. Gee sta v raziskavi, objavljeni v Journal of Social and Personal Relationships, spremljala 353 mladih ljudi v medkulturnih in medverskih zvezah. Ugotovila sta, da je bilo odprto pogovarjanje o kulturnih razlikah povezano z manjšim nezadovoljstvom v odnosu, pri medkulturnih zvezah pa je bilo povezano tudi z večjim zadovoljstvom skozi čas.

Pomembno je tudi, kako se partnerja pogovarjata. Ni dovolj, da drug drugemu zgolj povesta svoje mnenje. Uspešnejši pristop je, da poskušata razumeti, zakaj je določena vrednota drugemu tako pomembna. Če je na primer vera za enega partnerja osrednji del identitete, drugi tega ni dolžan prevzeti, mora pa razumeti, kaj ta vrednota pomeni njegovemu partnerju.

Uspešen medkulturni odnos ne pomeni, da eden od partnerjev počasi prevzame navade drugega in opusti svoje. Veliko bolj smiselno je ustvariti skupno življenje, v katerem je prostor za obe kulturi.

To je lahko zelo konkretno. Partnerja lahko ohranita praznike in običaje iz obeh okolij, uporabljata različne jezike ali otrokom predstavita tradicije obeh družin. Pri tem ni nujno, da morata imeti do vseh stvari enak odnos. Pomembno je, da se drug drugega zaradi razlik ne poskušata spreminjati.

Raziskava Tiffany R. Tili in Gine G. Barker o komunikaciji v medkulturnih zakonih, objavljena v Southern Communication Journal, je med pomembnimi sposobnostmi takšnih parov izpostavila odprtost, samozavedanje, pripravljenost poslušati, spoštovanje in sposobnost pogledati na konflikt tudi iz partnerjeve perspektive. Avtorici sta ugotovili, da so prav odprta komunikacija in spreminjanje perspektive pomembni pri konstruktivnem reševanju konfliktov.

V praksi to pomeni, da kompromis ne sme postati sinonim za odpoved. Če se eden ves čas prilagaja, drugi pa odloča, lahko razlika v kulturi hitro postane razlika v moči. Bolj zdravo je iskati rešitev, pri kateri imata oba občutek, da njuna identiteta in vrednote ostajajo spoštovane.

Medkulturna zveza ima lahko tudi zelo konkretne prednosti. Partnerja se drug od drugega učita drugačnega pogleda na družino, praznike, prehrano, vzgojo, delo in odnose med generacijami. Sčasoma lahko iz tega nastane način življenja, ki ni povsem enak kulturi enega ali drugega partnerja, ampak je njun lasten.

Raziskava, objavljena v Journal of Intercultural Communication Research, je pri 248 ljudeh v medkulturnih zakonih proučevala, kateri dejavniki so povezani z zadovoljstvom v odnosu. Med drugim je pokazala pomen načina, kako partnerja razumeta sebe in svojo vlogo v odnosu, ter pomen skupnega modela odnosa, v katerem je poudarek na medsebojni povezanosti in sodelovanju.

Zanimivo je tudi, da raziskovalci ne gledajo več na medkulturne zveze zgolj skozi prizmo težav. Pregled raziskav v Personal Relationships je pravzaprav pokazal, da ni mogoče preprosto trditi, da so takšni pari manj zadovoljni. Rezultati so bili precej bolj raznoliki in so pokazali, da imajo pomembno vlogo tudi druge okoliščine, ne zgolj kulturna razlika.

Pri dolgoročnem odnosu je poleg osebne identitete pomembno tudi to, da partnerja ustvarita skupno identiteto. To ne pomeni, da morata postati enaka. Pomeni, da morata vedeti, katere vrednote bodo vodile njuno skupno življenje.

Pri tem so lahko pomembne zelo preproste stvari: kako rešujeta prepire, kako sprejemata odločitve, kako se podpirata pred drugimi in koliko prostora pustita drug drugemu za lastne navade in prepričanja.

Raziskava o medkulturnih družinah, objavljena v reviji Family Process, je pri 210 medkulturnih partnerjih, ki živijo v Italiji, proučevala povezavo med osebno identiteto, odnosom med partnerjema in širšim družbenim okoljem. Ugotovitve kažejo, da pri počutju partnerjev niso pomembne samo osebne identitete, ampak tudi kakovost partnerskega odnosa in način, kako par doživlja odzive okolice.

Tudi sistematični pregled raziskav, objavljen v Personal Relationships, opozarja, da so lahko med pomembnimi obremenitvami medkulturnih parov neodobravanje družine, pritiski okolice in nasprotujoče si kulturne vrednote. Ko se takšni pritiski povečajo, se lahko poveča tudi nezadovoljstvo v odnosu.

Zato je pri takšni zvezi pomembno, da partnerja ne postaneta nasprotnika, ki drug drugega prepričujeta, katera kultura ali vera je pravilna. Veliko bolj pomembno je, da znata skupaj določiti meje, sprejeti razlike in ustvariti način življenja, v katerem se oba počutita spoštovana.

Včasih je zato najpomembnejši korak precej preprost: namesto da človeka ocenjujemo po tem, od kod prihaja, ga moramo najprej spoznati kot človeka.

Viri: Personal Relationships, Journal of Social and Personal Relationships, Southern Communication Journal, Journal of Intercultural Communication Research, Family Process, Yumama