Je popolna iskrenost v odnosu res nujna za uspeh?

Ko govorimo o iskrenosti, si kot slednjo marsikdo predstavlja, da mora s partnerjem deliti prav vsako misel, kar pa je lahko zelo obremenjujoča predstava.

Misli so pogosto trenutne, protislovne in velikokrat brez posebnega pomena. Lahko vas za trenutek privlači druga oseba, lahko ste jezni na partnerko ali pa se vam določena njena navada zdi nadležna. To pa še ne pomeni, da mora vsaka takšna misel nemudoma postati tema pogovora in da je tudi vsaka misel vredna razprave s partnerjem.

Namreč, tudi v zelo povezanem in kakovostnem odnosu partnerja obstajata kot dva ločena posameznika, ki imata pravico do svojega notranjega prostora. Zdrava iskrenost zato ni neprekinjeno poročanje o vsem, kar vam pride na misel, ampak sposobnost povedati pomembne stvari takrat, ko bi lahko vplivale na odnos. Če bi partnerki povedali vsako negativno misel samo zato, da bi bili popolnoma iskreni, to ne bi nujno povečalo zaupanja, temveč bi včasih lahko samo povečalo negotovost.

V vsakdanjem življenju večina ljudi uporablja t. i. prosocialne laži. Gre za manjše neresnice, katerih namen ni okoriščanje sebe ali prikrivanje pomembnega dejstva, temveč predvsem ščitenje občutkov druge osebe, s čimer ohranjamo harmonijo v odnosu. Za primer, če partnerka vpraša, ali vam je všeč jed, ki jo je prvič pripravila, verjetno ni treba podrobno analizirati vsega, kar bi naredili drugače. Enako velja za darilo, pričesko ali manj pomembne vsakodnevne situacije.

Velika razlika pa obstaja med tem, da s partnerko ne delite vsake podrobnosti dneva, in tem, da prikrijete nekaj, kar bi lahko potencialno spremenilo vajin odnos. V ta sklop spadajo skrita nezvestoba, večji dolgovi, skrivno zapravljanje, zasvojenost, pomembne odločitve ali dolgotrajno čustveno razmerje z drugo osebo, kar pa niso več zgolj nepomembne zasebne informacije, temveč neposredno vplivajo tudi na drugega partnerja.

Problem pri takšnih lažeh ni samo v prikrivanju resnice, temveč v tem, da partnerka na podlagi napačnih informacij sprejema odločitve o svojem življenju. Morda ostaja v odnosu, vlaga denar v skupni račun ali načrtuje prihodnost ob predpostavkah, ki niso resnične. Ravno zato lahko določene laži občutek izdaje povzročijo tudi takrat, ko sama prikrita stvar ni bila največji problem. Težje je namreč sprejeti dejstvo, da je bila realnost odnosa že dolgo časa drugačna od tiste, v katero je partner verjel.

Veliko ljudi si laganje predstavlja predvsem kot govorjenje laži, kljub temu pa je v odnosih pogostejše ravno namerno prikrivanje resnice.

Če veste, da bi bila neka informacija za partnerko pomembna, vendar jo namenoma izpustite zato, ker bi lahko povzročila konflikt ali spremenila njeno odločitev, je učinek lahko zelo podoben neposredni laži. Nekaj povsem drugega je, če ne omenite nepomembnega pogovora s sodelavko, kot pa, če zavestno prikrivate stik, ker veste, da bi kontekst za partnerko spremenil pomen situacije. Ključno vprašanje je torej, ali določeno stvar zadržujete zase zato, ker je resnično nepomembna, ali predvsem zato, ker se bojite posledic, če bi partnerka izvedela.

V odnosih se izraz iskrenost včasih uporablja tudi kot dovoljenje za grobost. Povedati partnerki, da se vam zdi manj privlačna kot pred desetimi leti, ali izpostavljanje vsake njene telesne pomanjkljivosti ni samodejno znak zdrave komunikacije, temveč gre za brutalno iskrenost, ki lahko v nemalo primerih odnos tudi poslabša.

Ključno je, da pri pomembnih temah ostajamo iskreni, a hkrati tudi spoštljivi ob upoštevanju tega, kako bo informacija vplivala na drugo osebo. Zrelost se namreč ne kaže v tem, da poveste vse brez filtra, ampak v tem, da znate razlikovati med koristno resnico in nepotrebnim izpostavljanjem ranljivosti. Če vas nekaj v odnosu dejansko moti, je seveda pomembno, da o tem tudi govorite. A vendar obstaja velika razlika med željo po reševanju problema in tem, da svojo neposrednost uporabljate kot način sproščanja frustracije.

Zdrav zakon verjetno nikoli ne bo obstajal v popolni odsotnosti belih laži, zamolčanih misli ali trenutkov, ko partnerju ne povemo vsake svoje misli. Pomembneje je, ali med partnerjema obstaja osnovni občutek, da si pri pomembnih stvareh lahko zaupata in se ob drugem počutita varno.

Če morate redno skrivati informacije, brisati sledi, prilagajati zgodbe ali razmišljati, katero različico dogodka ste povedali, problem niso več drobne bele laži. Takrat se vzpostavljata dve različni resničnosti: tista, ki jo poznate vi, in tista, v kateri živi partner. Iskrenost v zakonu ne pomeni, da morate drug drugemu razkriti vsak kotiček svojega notranjega sveta. Pomeni predvsem, da pri stvareh, ki vplivajo na oba, ne ustvarjate lažne slike odnosa. Nekaj zasebnosti lahko bližino ohranja, sistematično prikrivanje pomembnih stvari pa bližino praviloma počasi razgrajuje.