Vedno znova vas prizadene, nato pa se opraviči: zakaj še vedno verjamete?

Vsakdo kdaj naredi napako. V partnerskem odnosu se lahko zgodi, da izrečemo kaj žaljivega, pozabimo na dogovor, izgubimo potrpljenje ali prizadenemo človeka, ki nam veliko pomeni. V takšnih trenutkih je opravičilo pomembno. Pokaže, da prepoznamo svojo napako in nam ni vseeno za občutke druge osebe.

Težava nastane, ko se opravičevanje spremeni v ponavljajoč se vzorec. Partner/partnerka se razjezi, druga oseba se opraviči, obljubi spremembo in za nekaj časa se zdi, da je težava rešena. Toda ob naslednjem nesoglasju se zgodba ponovi.

V takšnem odnosu lahko opravičilo postane predvsem način, kako čim prej končati neprijeten pogovor. Namesto da bi človek zares razmislil o svojem vedenju, se osredotoči na to, kako pomiriti partnerja in čim prej obnoviti običajno stanje.

Raziskovalka Karina Schumann z Univerze v Pittsburghu je v znanstvenem pregledu, objavljenem v reviji Current Directions in Psychological Science, opozorila, da na kakovost opravičila vplivajo tudi pripravljenost prevzeti odgovornost, skrb za prizadeto osebo in sposobnost preseganja lastne obrambne drže.

Z drugimi besedami: ni dovolj, da nekomu povemo, da nam je žal. Pomembno je tudi, ali razumemo, kaj smo naredili in zakaj je to drugo osebo prizadelo.

Razlogi niso vedno enaki. Nekateri se težko soočijo z lastnimi napakami, drugi se bojijo konfliktov, tretji pa so se preprosto navadili, da lahko z opravičilom hitro pomirijo nastalo situacijo.

Včasih človek iskreno obžaluje, kar je naredil, vendar ne zna spremeniti svojega vedenja. Morda nima ustreznih komunikacijskih spretnosti, ne obvladuje jeze ali ne razume, kako močno določena dejanja vplivajo na partnerja.

Obstajajo pa tudi primeri, ko opravičilo ni izraz resničnega obžalovanja, temveč predvsem sredstvo za dosego cilja. Človek se opraviči, ker želi preprečiti razhod, se izogniti neprijetnemu pogovoru ali ohraniti odnos, ne da bi se moral odpovedati vedenju, ki povzroča težave.

Raziskava, objavljena leta 2022 v znanstveni reviji Journal of Organizational Behavior, je pokazala, da lahko opravičilo brez resničnega občutka odgovornosti zmanjša pripravljenost osebe, da bi pozneje dejansko poskušala popraviti odnos. Raziskovalci so tako opozorili, da opravičilo samo po sebi še ne pomeni, da bo sledilo tudi prizadevanje za spremembo.

To seveda ne pomeni, da je vsako ponavljajoče se opravičilo manipulacija. Včasih gre za slabe navade, pomanjkanje samozavedanja ali nezmožnost obvladovanja določenih odzivov. Toda razlog za vedenje ne spremeni njegovega vpliva na človeka, ki ga mora vedno znova prenašati.

Kako prepoznati razliko med iskrenim opravičilom in besedami, ki zgolj začasno pomirijo situacijo? Največ pove vedenje po opravičilu.

1. Vedno se opravičuje za isto stvar

Če se partner ali partnerka znova in znova opravičuje zaradi laganja, nespoštovanja, ignoriranja ali prestopanja dogovorjenih meja, vendar se nič ne spremeni, je to pomemben opozorilni znak. Napake se lahko zgodijo vsakomur, toda ponavljanje istega vedenja brez vidnega prizadevanja za spremembo kaže, da opravičilo ni prineslo želenega učinka.

2. Vedno najde razlog za svoje vedenje

Bil/a sem pod stresom. Imel/a sem slab dan. Nisem tako mislil/a. Takšne razlage so lahko resnične, vendar ne smejo postati način, kako se človek izogne odgovornosti. Razumevanje okoliščin ni isto kot opravičevanje škodljivega vedenja.

3. Opravičilo se hitro spremeni v prelaganje krivde

Nekdo reče, da mu je žal, nato pa doda: Ampak tudi ti si me izzval/a. Tako se pogovor namesto pri prevzemanju odgovornosti konča pri iskanju krivca. Priznanje napake izgubi pomen, če mu takoj sledi napad na drugo osebo.

4. Sprememba traja samo toliko, da se razmere umirijo

Po prepiru je nekaj dni vse drugače. Partner/partnerka je pozornejši/a, prijaznejši/a in bolj pripravljen/a sodelovati. Toda ko napetost mine, se vrnejo stare navade. Če se to ponavlja, je smiselno pogledati širšo sliko, ne zgolj posameznega opravičila.

5. Pričakuje takojšnje odpuščanje

Iskreno opravičilo ne pomeni, da mora prizadeta oseba takoj pozabiti, kaj se je zgodilo. Zaupanje se lahko poruši v nekaj trenutkih, za njegovo obnovo pa so včasih potrebni meseci. Nihče nima pravice zahtevati odpuščanja samo zato, ker je izrekel besedo oprosti.

6. Zaradi ponavljajočih se opravičil začnete dvomiti vase

Morda se sprašujete, ali pretiravate, ste preveč občutljivi ali pričakujete preveč. Toda če vas določeno vedenje vedno znova prizadene, vaših občutkov ni treba zmanjševati samo zato, da bi ohranili mir.

Kaj torej loči kakovostno opravičilo od prazne obljube?

Raziskovalci Roy Lewicki, Beth Polin in Robert Lount mlajši so v raziskavi, objavljeni leta 2016 v reviji Negotiation and Conflict Management Research, preučevali šest sestavin učinkovitega opravičila. Med njimi so priznanje odgovornosti, pojasnilo, kaj se je zgodilo, izražanje obžalovanja, pripravljenost popraviti škodo, obljuba spremembe in prošnja za odpuščanje.

Njihove ugotovitve so pokazale, da so bila opravičila z več navedenimi sestavinami praviloma ocenjena kot učinkovitejša od tistih, ki so vsebovala le nekaj elementov.

V praksi to pomeni, da bi moralo iskreno opravičilo zveneti približno tako: "Vem, da sem te prizadel/a, ko sem naredil/a to in to. Razumem, zakaj ti je bilo težko. Ne želim, da se to ponovi, zato bom naredil/a konkretno spremembo."

Toda tudi najboljše besede ne pomenijo veliko, če jim ne sledijo dejanja.

Če je nekdo večkrat prelomil dogovor, mora začeti dogovore spoštovati. Če je v prepirih žaljiv/a, se mora naučiti drugače izražati jezo. Če je lagal/a, mora z doslednim ravnanjem znova graditi zaupanje.

To je vprašanje, na katerega ni enotnega odgovora. Vsak odnos je drugačen, prav tako so različne napake in njihove posledice. Nekaj povsem drugega je pozabljena obljuba kot ponavljajoče se laganje, poniževanje ali namerno prestopanje meja.

Pomembno je, da ne ocenjujemo samo tega, kako lepo se nekdo opraviči, temveč predvsem, kaj naredi pozneje.

Raziskovalca Roy Lewicki in Chad Brinsfield sta v pregledu raziskav o obnavljanju zaupanja, objavljenem v Annual Review of Organizational Psychology and Organizational Behavior, poudarila razliko med kratkoročnimi odzivi, kot so opravičila in pojasnila, ter dolgoročnimi prizadevanji za ponovno vzpostavitev zaupanja.

To je pomembno tudi v partnerskem odnosu. Zaupanje se ne obnovi z enim pogovorom, temveč z doslednim vedenjem skozi čas.

Če se nekdo iskreno trudi, priznava napake in postopoma spreminja svoje odzive, je odnos mogoče izboljšati. Če pa se vse konča pri obljubah, je smiselno razmisliti tudi o lastnih mejah.

Lahko jasno poveste, kaj vas moti, kaj pričakujete in česa ne boste več sprejemali. Ni vam treba neskončno ponavljati istih prošenj ali prevzemati odgovornosti za spremembo drugega človeka.

Če odnos vključuje grožnje, nadzorovanje, poniževanje ali nasilje, pa ni treba čakati na novo opravičilo ali dokaz spremembe, da bi poiskali podporo in poskrbeli za svojo varnost.

V zdravem odnosu nihče ni popoln. Partnerja se lahko zmotita, prizadeneta drug drugega in se znajdeta v konfliktih. Pomembno je, kaj naredita po tem.

Opravičilo ima vrednost, kadar mu sledijo razumevanje, prevzemanje odgovornosti in drugačno ravnanje. Če se vedno znova ponavlja ista zgodba, pa beseda oprosti postopoma izgublja svojo težo.

Navsezadnje ni najpomembnejše, kolikokrat vam nekdo pove, da mu je žal. Pomembno je, ali vam s svojimi dejanji pokaže, da je zares razumel, zakaj vas je prizadel.

Viri: Current Directions in Psychological Science, Negotiation and Conflict Management Research, Journal of Organizational Behavior, Annual Review of Organizational Psychology and Organizational Behavior, Personality and Social Psychology Bulletin