Nenavadna spolna želja razburila žensko: kje je meja med fantazijo in poniževanjem?

Zgodba, ki je pritegnila pozornost britanskih medijev, se vrti okoli para, pri katerem je moški partner predlagal precej nenavadno spolno igro. Želel je, da bi si med intimnostjo nadela maski likov Dev Alahan in Deirdre Barlow iz priljubljene britanske nadaljevanke Coronation Street.

Na prvi pogled gre za precej nedolžno obliko igranja vlog, vendar je bil problem drugje. Moški je želel prevzeti vlogo Deirdre, medtem ko bi morala njegova partnerica igrati Deva.

Ženska je svojo zadrego opisala z značilnim britanskim humorjem. Po njenem mnenju je bilo ponižujoče že samo dejstvo, da bi morala prevzeti vlogo Deva, ki je v seriji povezan z vodenjem številnih trgovin. Kot je slikovito namignila, si nikakor ni želela urejati urnikov zaposlenih v sedmih trgovinah.

Čeprav je zgodba zabavna predvsem zaradi nenavadne kombinacije likov, odpira precej bolj resno vprašanje o spolnih fantazijah.

Pri spolnosti pravzaprav ni univerzalnega seznama stvari, ki so normalne, in stvari, ki niso. Ljudje imajo lahko zelo različne želje, scenarije in predstave.

Igranje vlog je ena od oblik spolne igre, pri kateri partnerja za nekaj časa prevzameta določeno identiteto ali scenarij. To je lahko povsem preprosto – na primer igranje izmišljenih likov – ali pa vključuje bolj specifične dinamike moči.

Pomembno pa je nekaj drugega: fantazija ene osebe ni avtomatično želja druge osebe.

To, da se nekomu določena predstava zdi vznemirljiva, še ne pomeni, da jo mora sprejeti tudi njegov partner.

Če se z določeno spolno igro oba strinjata in se ob njej dobro počutita, sama nenavadnost ni težava.

Partnerja se lahko dogovorita za določene vloge, kostume, način nagovarjanja ali scenarij. Pri tem ni pomembno, ali bi se komu drugemu zdelo smešno, čudno ali celo popolnoma nezanimivo.

Bistveno je soglasje.

Svetovna zdravstvena organizacija poudarja pomen spolnega zdravja, ki vključuje tudi varne in spoštljive spolne odnose. V praksi to pomeni, da morajo biti partnerji sposobni izraziti svoje želje, pa tudi svoje meje.

Pri igranju vlog je zato koristno, da se partnerja pred začetkom pogovorita o tem, kaj jima je všeč in česa ne želita.

Pri spolnosti privolitev ni nekaj, kar partner enkrat poda in potem velja za vedno.

Nekdo se lahko s fantazijo sprva strinja, nato pa si premisli. Lahko mu je določena ideja všeč v teoriji, vendar se v trenutku, ko jo dejansko preizkusi, počuti neprijetno.

V obeh primerih je odgovor enak: treba je ustaviti.

Partner, ki spoštuje meje druge osebe, ne bo uporabljal pritiskanja, izsiljevanja, užaljenosti ali občutka krivde, da bi dosegel svoje.

Prav tako ni treba imeti dobrega razloga za zavrnitev. Če se nekomu določena fantazija ne zdi prijetna, je to dovolj.

Tu postane meja nekoliko bolj zapletena.

Nekateri ljudje uživajo v spolnih igrah, ki vključujejo poniževanje, podrejanje ali prevzemanje določene vloge. Samo dejstvo, da je nekaj videti ponižujoče, zato še ne pomeni, da je nezdravo.

Razlika je v tem, ali je poniževanje dogovorjena fantazija ali pa ga ena oseba doživlja kot resnično žalitev.

Če partnerja določeno obliko igre zavestno izbereta, se lahko o njej vnaprej dogovorita. Če pa eden od njiju občuti odpor, strah ali ponižanje, fantazija preneha biti skupna igra.

Takrat je treba mejo spoštovati.

Tudi to je mogoče rešiti s pogovorom.

Namesto odziva "to je noro" ali "tega ne bom nikoli naredil", je mogoče vprašati, kaj partnerja pri določeni ideji pravzaprav privlači.

Morda ga ne zanima konkretni lik, temveč občutek, da za nekaj časa prevzame drugo identiteto. Morda ga privlači humor, določena dinamika moči ali preprosto nenavadnost situacije.

Ko partnerja razumeta ozadje želje, lahko pogosto poiščeta kompromis.

Fantazije namreč ni nujno izvesti dobesedno.

Pri spolnosti kompromis ne pomeni, da mora vsak partner nekajkrat narediti nekaj, kar mu ni všeč.

Če je ena oseba navdušena nad določeno idejo, druga pa jo sovraži, je lahko pravi kompromis preprosto to, da te fantazije ne uresničita.

Namesto tega lahko poiščeta nekaj tretjega, kar je obema sprejemljivo.

To je pomembna razlika med kompromisom in pritiskom. Kompromis ne sme pomeniti, da eden od partnerjev svoje meje žrtvuje zato, da bi bil drugi zadovoljen.

Pri bolj nenavadnih spolnih igrah je lahko koristen kratek pogovor pred začetkom.

Partnerja se lahko dogovorita, kaj je dovoljeno, česa ne želita in kako bosta igro prekinila. Pri bolj intenzivnih oblikah igranja vlog se pogosto uporablja tudi vnaprej dogovorjena beseda ali znak, ki pomeni takojšnjo prekinitev.

Še pomembneje pa je, da se partnerja lahko ustavita tudi brez posebnega gesla. Če nekdo reče, da ne želi nadaljevati, je to dovolj.

Po igri je koristen tudi pogovor. Kaj je bilo prijetno? Kaj ni bilo? Bi kdo prihodnjič kaj spremenil?

Takšna komunikacija lahko odnos celo izboljša.

Primer ženske, ki jo je partner želel vključiti v nenavadno televizijsko fantazijo, je zato bolj zanimiv kot zgolj zabavna zgodba o nenavadnem spolnem okusu.

Spolnost je področje, kjer imajo ljudje različne želje. Nekdo bo užival v igranju vlog, drugemu bo ideja popolnoma nezanimiva. Nekoga lahko določena oblika podrejanja vzburja, medtem ko jo bo drugi doživljal kot žalitev.

Nobena od teh reakcij sama po sebi ni napačna.

Prava meja je tam, kjer se konča prostovoljna želja enega in začne pritisk na drugega. Če oba uživata, je nenavadnost lahko del zabave. Če enemu ni prijetno, pa mora imeti njegovo "ne" enako težo kot partnerjev "da".

In morda je prav to najpomembnejše pravilo vsake spolne fantazije: ni pomembno, kako nenavadna je želja, ampak ali se z njo dobro počutita oba.

Viri: The Mirror, NHS, World Health Organization, Planned Parenthood