Napake, zaradi katerih po razhodu obtičimo na mestu

Bolečina po razhodu pa ni zgolj "v naši glavi". Raziskave kažejo, da romantična zavrnitev aktivira podobna možganska območja kot fizična bolečina, zato ni presenetljivo, da se mnogi po razhodu počutijo, kot da so izgubili tla pod nogami.

Kot pojasnjujeta psihologinja Guy Winch in strokovnjaki klinike Mayo Clinic, je okrevanje po razhodu primerljivo s procesom žalovanja. Posameznik se ne sooča le z izgubo partnerja, temveč tudi z izgubo rutine, občutka varnosti in načrtov za prihodnost.

A čeprav hitrih bližnjic ni, obstajajo načini, kako si okrevanje olajšati.

Prva napaka, ki jo po razhodu naredi veliko ljudi, je, da skušajo neprijetna čustva čim prej potlačiti. Zaposlijo se od jutra do večera, skočijo v novo zvezo ali se prepričujejo, da jim sploh ni mar.

Po mnenju psihologov je ravno nasprotno: pomembno je, da si dovolimo žalovati. Konec zveze pomeni izgubo skupnih načrtov, navad, rutine in pogosto tudi dela lastne identitete. Potlačena čustva običajno ne izginejo, ampak se pojavijo kasneje v drugačni obliki.

Vsem se je že zgodilo. Telefon je v roki, ura je polnoč, v glavi pa vprašanje: "Kaj pa če ji samo napišem?"

Ta pojav se pogosto povezuje z navezanostjo in delovanjem možganskega sistema nagrajevanja. Partner ni le oseba, ampak tudi del vsakodnevne rutine. Ko ta izgine, možgani še vedno iščejo znani občutek bližine. Zato želja po stiku še ne pomeni, da je bila zveza nujno prava ali da bi se morala nadaljevati. Pogosto pomeni le, da se človek privaja na spremembo.

Prav zato strokovnjaki klinike Mayo Clinic in psihologi, ki se ukvarjajo z odnosi ter navezanostjo, pogosto priporočajo vsaj začasno omejitev stikov z bivšim partnerjem ter opustitev nenehnega spremljanja njegovih objav na družbenih omrežjih. Takšna distanca namreč pomaga prekiniti čustvene vzorce, ki lahko podaljšujejo proces okrevanja.

Moški pogosto slišimo, da moramo težave rešiti sami. Pri razhodih pa to ni nujno najboljša strategija.

Raziskave Ameriškega psihološkega združenja kažejo, da lahko pogovor s prijatelji, družino ali drugimi ljudmi, ki jim zaupamo, pomembno olajša okrevanje. Zanimivo je tudi, da so posamezniki, ki so se osredotočili na pozitivne lekcije iz pretekle zveze, poročali o več pozitivnih občutkih in hitrejšem občutku osebne rasti.

To ne pomeni, da morate vsako druženje spremeniti v terapijo. Včasih je dovolj že nogomet s prijatelji, izlet ali pivo po službi.

Ko govorimo o duševnem okrevanju, pogosto pozabimo na telo.

Strokovnjaki med najpomembnejše korake po razhodu uvrščajo redno telesno aktivnost, kakovosten spanec in urejeno dnevno rutino. Gibanje pomaga uravnavati stresne hormone, izboljša razpoloženje in zmanjša občutek tesnobe, ki je po razhodu pogost spremljevalec.

Morda se sliši preveč preprosto, vendar je v prvih tednih po razhodu včasih največja zmaga že to, da vstanete iz postelje, greste na trening ali se odpravite na daljši sprehod.

Žalost, jeza in občutek izgube so po razhodu normalni. Če pa težave trajajo več mesecev, pomembno vplivajo na delo, odnose ali vsakodnevno življenje, strokovnjaki svetujejo pogovor s psihologom ali terapevtom.

Po razhodu vsi iščemo odgovor na vprašanje: Kako dolgo bo trajalo?

Točnega odgovora ni. Nekateri potrebujejo nekaj tednov, drugi več mesecev. Skoraj vsi strokovnjaki pa se strinjajo v eni stvari: okrevanje se začne takrat, ko nehamo bežati pred tem, kar čutimo.

Razhod ni prijeten. Je pa lahko tudi priložnost, da človek bolje spozna sebe, svoje želje in stvari, ki jih želi v prihodnjih odnosih početi drugače. In prav v tem se pogosto skriva razlog, zakaj se marsikdo po najtežjih razhodih na koncu vrne močnejši, kot je bil prej.

Viri: Dnevno.hr, Mayo Clinic, Cleveland Clinic, Psychology Today