Martina Medved: Zaljubljenost je kemični proces, ki se v naših možganih zgodi nezavedno

Dvojina in dva različna svetova, ki se naposled združita v eno ...  Začetki se skoraj vedno pravljični in lepi. Martina Medved, zakonska in družinska terapevtka: Počutimo se lahko, kot da hodimo po oblakih, zmanjša se nam apetit, potrebujemo manj spanja, prevzame nas občutek pozitivne vznemirjenosti ... pri sebi lahko opazimo, da smo drugačni kot sicer. Več pa v nadaljevanju. 

Zaljubljenost ... Kaj se takrat dogaja z nami in kako jo lahko občutimo?

Zaljubljenost je kemični proces, ki se v naših možganih zgodi nezavedno. Namreč, ne moremo se zavestno odločiti, v koga se bomo zaljubili in kdaj. Med tem procesom, nad katerim nimamo nadzora; se zgodijo kemične spremembe, ki povzročijo hormonsko neravnovesje. Na simbolični ravni pa zaljubljenost lahko razložimo v luči hrepenenja. Ljudje smo namreč ustvarjeni za dvojino in odnos – hrepenimo po tem, da bi našli nekoga, ob katerem bi se počutili varno, sprejeto in izpolnjeno. To globoko hrepenenje podpira hormonski proces, ki se odvija v nas.

Kakšna je razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo?

Zaljubljenost je nekaj, kar se nam zgodi nenadoma in nepričakovano. A dejstvo je, da ko telo pade v ta delirij, v resnici ''pade ven'' iz svojega običajnega funkcioniranja. To čustveno stanje vznesenosti je časovno omejeno zato, da nas naše telo s tem zavaruje. Namreč, če bi bili večno zaljubljeni, bi nas to z vidika hormonskih sprememb popolnoma izčrpalo. Dobro je, da se minljivosti zaljubljenosti zavedamo – pogosto jo namreč precenjujemo in jo postavljamo na piedestal. Mislimo, da bi morala trajati v nedogled, zato se, ko popusti, tega lahko ustrašimo. V resnici pa je ljubezen tista, ki pride takrat, ko se umakne zaljubljenost. Zaljubljenost se iz tega razloga mora umakniti, da odnos dobi priložnost, da se poglobi, da dva postaneta med seboj ranljiva, da lahko maske padejo in se drug pred drugim pokažeta takšna, kot sta v resnici.

Zakaj se nekateri težje ustalijo in iščejo vedno nekaj novega, mogoče boljšega? Kaj to pomeni na dolgi rok?

Če se za zaljubljenost ne moremo odločiti, saj pride ''sama od sebe'', pa imamo, ko nastopi ljubezen, več vpliva in nadzora. Šele na tej točki, ko se odnos poglobi, se zavemo: Zdaj te poznam celega in te sprejemam z vsem, kar si. Na tej točki se od nas zahteva odločitev, da osebo ob sebi sprejmemo, se jo odločimo ljubiti. Da bomo vztrajali tudi, ko ne bo lahko. Na terapijah opažam, da se nekateri težko ustalijo v zvezah zato, ker se ustrašijo pomanjkanja adrenalina, ki se razblini takrat, ko mine zaljubljenost. Umirjenost v odnosu se lahko zdi dolgočasna ali pa vzbuja občutek, da je nekaj narobe, da ta oseba ni prava za nas. V resnici pa lahko bežimo pred intimo in svojimi najglobljimi čutenji, saj se ustrašimo poglabljanja odnosa, zaradi česar se s težavo prepustimo. Stežka pokažemo svojo ranljivost, ki se ob tem izrazi. Na dolgi rok je to lahko zelo utrujajoče, lahko pa s tem tudi sabotiramo sami sebe, saj se prikrajšano za partnerstvo, ki morda sploh ne bi bilo napačno.

Vsi lepi in srečni ... Kakšen je vpliv družbenih omrežjih na naše odnose? 

Družbena omrežja zelo močno izkrivljajo našo podobo o partnerskih odnosih. Nezavedno svoje razmerje primerjamo z drugimi in se sprašujemo: Ali je moja zveza enako dobra? / Ali v njej dobim vse, kar si zaslužim? / Zakaj so drugi bolj srečni kot jaz?. Na družbenih omrežjih se pogosto hranimo z iluzijami o razmerjih, ki jih dojemamo za resnične, čeprav to niso. Zato smo postali tudi bolj kritični in zahtevni, saj si postavljamo višje standarde. Medtem, ko postajamo bolj zahtevni, lahko trčimo ob zid: bodisi sami nimamo energije, da bi enako kvalitetno vlagali v razmerje, bodisi hitro odnehamo. V splošnem se opaža, da kot družba veliko bolj damo na to, kako je naš partnerski odnos prikazan navzven, za oči drugih. Družbena omrežja zato nastavljajo ogledalo naši družbi, hkrati pa nas tudi med seboj ločujejo oz. razdružujejo, saj v nas pogosto povzročajo občutek tesnobe ali nesreče.

In aplikacij za zmenke?

Tudi aplikacije za zmenkarije v našo podzavest odlagajo kup iluzij, preko katerih dobimo občutek, da se lahko instantno nahranimo oz. zadovoljimo. V osnovi se prikazujemo lepše in boljše, kot smo, saj želimo narediti močan prvi vtis. Iz tega izhajajoč lahko to boljšo (tudi lažno boljšo) podobo o sebi peljemo naprej tudi, ko se razvije pogovor. Ob predlogih in prošnjah, ki jih dobivamo, smo obdani z veliko dražljaji, ki nam dajejo občutek velike izbire, kar nas polni s hormonom ugodja, z dopaminom. Ta velika izbira na trgu pa se lahko izkaže tudi za nekvalitetno, saj se v poplavi stikov z več osebami hitro lahko počutimo kot potrošno blago. Izziv je danes navezovati pristne stike preko teh aplikacij. Istočasno pa dandanes to postaja zelo običajna oblika spoznavanja ljudi. Ne moremo reči, da je ta oblika slaba, le na pasti je potrebno biti pozoren. Če iščemo partnersko zvezo in ne zgolj občasnega druženja ali občevanja, je treba biti pozoren na slednje: faza spoznavanja se pogosto lahko skrajša, hitreje se preskoči preverjanje kompatibilnosti ali vzpostavljanje čustvene intime med dvema. Zato je dobro, da si vzamemo čas, da osebo dodobra spoznamo in to v živo ter v različnih socialnih kontekstih.

Česa nas je danes najbolj strah v odnosih in s kakšnimi obrambnimi mehanizmi to razkrivamo? 

Pogosto nas je strah, da se bomo napačno odločili in se s tem zacementirali do konca življenja. A pozabljamo, da imamo zmeraj pravico, da si premislimo. Seveda je dobro, da si v določenem odnosu damo več priložnosti, da ga rešimo. Tako bomo pri sebi mirni, da smo naredili maksimalno, da odnos obstane. Vsekakor pa sami sebe v odnosih ne bi smeli trpinčiti ali sabotirati. Ta sabo-sabotaža se kaže v obeh smereh: bodisi vztrajamo v odnosih, ki so že zdavnaj zamrli (in s partnerjem živimo zgolj še neko paralelno življenje, podobno cimrskemu); bodisi prehitro prekinemo razmerje, ne da bi prej raziskali vzroke in svoj delež odgovornosti v odnosu. V kolikor slednjega ne raziščemo dovolj dobro, se nam lahko zgodi, da bomo hrepenenje iz te zveze prenesli v novo in kmalu se bomo ujeli v isto past. Vsem situacijam, ki nas pestijo, je skupno to, da se bojimo zbrati pogum. Pogum, da bi raziskali vzroke, zakaj je nek odnos popustil, kaj mu manjka, kaj manjka nam, kaj partnerju. Beg iz odnosa je namreč samo obrambni mehanizem - simptom, ki ima vselej nek pravi, zadaj ležeč vzrok.

Kdaj vemo, da smo pripravljeni na pravo ljubezen?

Ne glede na to, ali se še kdaj podamo v nov partnerski odnos ali ne, stopnjo čustvene zrelosti dosežemo, ko dosežemo tisto pravo ravnovesje, da smo pomirjeni s seboj. Da dosežemo točko, ko nam je dobro, tako kot je in z vsem, kar smo. Zdrava samozadostnost zato prinaša svobodo. To pomeni, da partnerja ne bomo želeli vezati nase v smislu: Ne morem živeti brez tebe, ne zapusti me!. Ne, prav nasprotno, zdrava samozadostnost pomeni: Lahko živim brez tebe, a nočem. V tem pa je razlika, kajne? 

Prav tako smo za pravo ljubezen zreli takrat, ko smo pripravljeni partnerju dajati enako (in nič manj!), kot želimo od njega tudi prejemati. Na srce bi položila še to, da se ob osebi, ki nam prebuja najbolj intenzivna občutja vseh vrst (dobra in slaba), lahko največ naučimo o sebi in tako osebnostno (z)rastemo.

Ko se zgodi ... Kaj moramo vedeti, če si želimo odnos ohraniti? 

Absolutno moramo vedeti to, da so konflikti in nesoglasja v partnerstvu nekaj najbolj običajnega. So pomembni mejniki oz. prelomnice, kajti vsak tak konflikt ima potencial, da dva med seboj še bolj poveže. Vedeti moramo tudi to, da se nam zaljubljenost z neko osebo zgodi z namenom. Vedno se nam prebudi ob nekom, ob katerem obstaja možnost, da pozdravimo svoje rane in hrepenenja iz otroštva. Vsi konflikti, ki jih doživljamo, so zato priložnost, da ob nekom zdaj doživimo drugačen odziv oz. dobimo novo izkušnjo, kot smo jo imeli v preteklosti. Klienti na psihoterapiji poročajo, da so s tem, ko so si dovolili to dejansko sprejeti, njihove pretekle negativne izkušnje in slabi spomini dobili nek nov pomen. Postale so del njih, a so jih prerasli in jih več ne ovirajo.