Psihologi razkrivajo: Kdaj je samota koristna, kdaj škodljiva?

V družbi je samota že dolgo sprejeta nekoliko nenavadno in z nekaj odpora. Čuden in ozkogled odnos do samote gojimo že leta, pri čemer nemalokdo jasno izraža močna stališča proti ali v prid samoti. Če nekdo reče, da bo konec tedna preživel sam, se sliši, da je izgubil vse prijatelje ali kot da ga je zapustilo samo življenje. Marsikoga bi za prijatelja zaskrbelo, spet drugi pa bi mu celo čestitali.

Ampak psihologi so ob tem jasni – samota ni nujno znak osamljenosti, še manj pa tragedija. Včasih je to najmočnejši doping za glavo in telo, spet drugič pa tihi sovražnik, ki skrbi, da tonete globlje in globlje.

Kako torej prepoznati, ali vam samota koristi ali ste zapadli v temne plati samote in je za vas že škodljiva? Preverite, kaj o tem menijo psihologi.

Ste kdaj opazili, da ste po celodnevnem druženju, službenih sestankih, kavi s kolegi in še večernem pivu enostavno izžeti? Na neki točki vas preprosto zmanjka. To ni nujno znak, da ste asocialni, temveč je le znak, da ste človek.

Psihologi pravijo, da je kakovostna samota najboljši način, da vaši možgani zadihajo. Ko ostanete sami, se vaša mentalna baterija polni, pri čemer se umirijo misli, čustva se poležejo in prebudi se kreativnost. V samoti možgani preklopijo v svoje najbolj primarno stanje – stanje, v katerem se porajajo najboljše ideje in najbolj inovativne rešitve. Ravno tisti trenutek, ko se tuširate ali peljete sami v avtu in vas zadane najboljša ideja v življenju, je produkt nič drugega kot samote. Povedano drugače – brez odmika od ljudi ni mogoče zares dobro funkcionirati med ljudmi. Posamezni utrinki samote so tako še kako nujni za vaš osebni in kreativni razvoj.

Samota pa lahko izrazito negativno vpliva na posameznika. Kot pojasnjujejo psihologi, so problematična predvsem daljša obdobja prisilne samote, ki so v zadnjem času precej bolj pogosta. Gre za trenutke, ko vas življenje pahne v izolacijo ali ko se namerno odrežete od vsega. Tovrstna obdobja lahko sprožijo tesnobo, depresijo ali celo paranojo. Psihologi ob tem opozarjajo še, da kronična osamljenost aktivira iste dele možganov kot fizična bolečina. Telo dobesedno reagira, kot da ste ranjeni.

Če torej preveč časa preživite sami, brez kakovostnih stikov, se vam začne krhati samopodoba, poveča se tveganje za srčno-žilne bolezni, oslabi pa tudi imunski sistem. Samota lahko posameznika dobesedno začne nevidno uničevati – ne samo v glavi, temveč tudi v telesu.

Prvi znak je preprost – ko se vam samota ne zdi več izbira, temveč kazen. Če ostajate sami, ne zato, ker bi želeli, ampak ker se družbe izogibate iz takšnih ali drugačnih razlogov, že hodite po nevarni liniji.

Drugi znak, da ste s samoto zabredli že predaleč, je, če opazite, da vaši dnevi postajajo ponavljajoči se sivi dnevi brez energije. Namesto da bi bili po samoti bolj spočiti, ste vedno bolj prazni. Namesto novih idej občutite le še težo v prsih. To je opozorilni znak, da se samota spreminja v osamljenost.

In tretji znak: če vam postane stik z drugimi ljudmi stres sam po sebi. Če se izogibate klicem, druženju ali celo običajnemu pogovoru z neznancem v trgovini, potem niste več gospodar svoje samote, temveč njen ujetnik.

Po drugi plati pa: kdaj bi vam samota koristila, pa je še niste vključili v svoj "režim"?

Če ste nenehno na robu živcev, če ste utrujeni tudi po spanju, če imate občutek, da je vaš vsakdan ena sama hrupna dirka brez pavze, je to klic telesa, da potrebujete samoto. Podobno kot pri treningu: mišica ne raste, ko dvigate uteži, temveč ko počiva. Če ste do partnerja, otrok in sodelavcev pogosto nepotrpežljivi, potem mogoče težava ni v njih, ampak v tem, da potrebujete nekaj več časa zase. Če vas kreativnost zapušča in imate občutek, da ste robot, ki samo izpolnjuje obveznosti, potrebujete nekaj trenutkov samote zase.

Za povprečnega moškega je samota lahko najmočnejša vaja discipline. Če ne prenesete biti sami s seboj, potem vam bo družba samo rešilna bilka. Če pa obvladate samoto, vas noben izziv ne more prestrašiti. Psihologi pravijo, da so moški, ki si vzamejo čas za samoto, bolj samozavestni, ker gradijo notranjo stabilnost. Ne iščejo stalne potrditve zunaj sebe, ker jo najdejo v sebi.

Skratka, samota ni vaš sovražnik in ni nekaj, česar bi se morali bati. Je orodje. V pravih rokah vas naredi močnejše, v napačnih pa vas lahko zlomi. Ključ je v tem, da jo uporabljate zavestno – dovolj, da napolni baterije, a ne toliko, da vas odklopi od sveta.