Se sprašujete, ali boste tudi vi taki kot je bil vaš oče? Imamo odgovor!

 Pogosto se moški šele ob rojstvu svojega otroka znajdejo pred vprašanjem lastne čustvene dediščine. Ko sin postane oče, se bolje začne zavedati vzorcev, ki so mu bili predani v primarni družini: "Bom tudi jaz tako strog kot je bil moj oče?" Bom znal pokazati, da imam sina rad, čeprav je to moj oče redko storil?"

Gre za ključen trenutek, ko ima vsak moški priložnost spreminjanja lastnih vzorcev in posledično tudi prihodnosti generacij za njim. Za vas smo raziskali, kako se čustveni vzorci prenašajo iz generacije v generacijo in kaj lahko storite, da bodo vaši otroci živeli drugače, kot ste vi.

V mnogih slovenskih družinah je čustvena zadržanost del vsakdana. Izražanje čustev je nezaželeno in pogosto pospreljeno z občutkom sramu, kar ni redek pojav v slovenski kulturi. Še bolj izrazito to velja za moške, ki jim že zgodovinsko gledano izražanje čustev ni bilo naklonjeno. Očetje, ki so sami odraščali v okolju, kjer so bila čustva tabu, pogosto nezavedno nadaljujejo ta vzorec. Če se čustvenim pogovorom izogibamo, v družini vzpostavimo dinamiko, v kateri prevladujejo kratki odgovori, izogibanje globokim' temam in poudarjanje racionalnosti, kot edinega smiselnega krmila v življenju. Sinovi znotraj takih družin v zadržanem okolju hitro spoznajo, da je čustva bolje zadržati zase, saj izražanje lahko vodi v nerazumevanje, posmeh ali pa je celo pospremljeno z občutki sramu.

Že od zgodnjega otroštva fante pogosto izpostavljamo sporočilom, da naj bodo "močni" in naj ne kažejo čustev. S stavki kot so "fantje ne jokajo" ali "bodi pogumen" utrjujemo prepričanje, da je izražanje čustev nezaželeno, da "pravi moški" ne izražajo čustev in da biti pogumen pomeni biti svoje boje v tišini. Takšna vzgoja vodi v čustveno zadržanost, pri čemer fanje in čez nekaj let moški ne znajo prepoznati, poimenovati ali izraziti svojih občutkov. Posledično lahko čustva izražajo skozi jezo ali agresijo, saj so to edina sprejemljiva čustva za moške v mnogih kulturah.

Raziskave konsistentno kažejo, da moški v povprečju izražajo čustva izrazito redkeje kot ženske, zlasti tista, povezana z ranljivostjo (žalost, tesnoba ali nemoč). To ni posledica samih bioloških razlik, temveč  predvsem družbenih pričakovanj in vzgoje. Nadalje študije pojasnjujejo, da so moški, ki so ponotranjili tradicionalne norme moškosti (npr. "moški ne jokajo", "vedno moraš biti močan"), bolj nagnjeni k depresiji, zlorabi substanc in težavam v medosebnih odnosih. Sočasno pa so moški, ki razvijejo čustveno inteligenco, poročali o višjem življenjskem zadovoljstvu, boljših partnerskih odnosih in večji osebni stabilnosti.

 Razlika torej ni v tem, ali moški čutijo, temveč ali si dovolijo čutiti.

Ko fantje, vzgojeni v okolju, kjer je čustvena zadržanost vrednota, postanejo očetje, pogosto nadaljujejo ta vzorec. Nezmožnost izražanja lastnih čustev in nerazumevanje čustev drugih vodi v neustrezno odzivanje na čustvene potrebe svojih otrok. Čustven razvoj je eden od ključnih gradnikov celovite osebnosti, zato je kritičnega pomena, da svoja in otrokova čustva prepoznamo in jih tudi priznamo. Če pa nadaljujemo in na svoje otroke prenašamo nezdrave vzorce čustvovanja, lahko namesto podpore in razumevanja pride do zanemarjanja ali celo kaznovanja otrokovega izražanja čustev, kar pa le še naprej utrjuje cikel čustvene zavrtosti.

Prekinitev medgeneracijskega prenosa čustvene zavrtosti terja resno prizadevanje za spremembo, kot tudi vztrajne in predvsem zavestne korake k spreminjanju vzorcev. Če boste upoštevali spodnje korake, ste že na dobri poti do boljše čustvene prihodnosti zase in za svojo družino:

Poslužujte se samorefleksije! Prepoznavanje lastnih čustvenih vzorcev in razumevanje njihovega izvora je prvi korak k spremembi. Sprva gre mogoče za nekoliko težjo nalogo, a strokovnjaki zagotavljajo, da s časom lahko vsak postane mojster' lastnih čustev. V začetku lastna čustva poimenujte in opazite, kje na telesu jih občutite.

 Izobražujte se: učenje o čustveni inteligenci in tehnikah izražanja čustev lahko izboljša čustveno pismenost, zato strokovnjaki priporočajo, da si v bližnji knjižnici izberete poljubno literaturo na temo čustev.

Odprta komunikacija = ključ do uspeha: spodbujanje odprtega pogovora o čustvih v družini krepi medosebne vezi in omogoča boljše razumevanje sebe ter ostalih družinskih članov. 
Iskanje podpore: psihoterapija ali svetovanje lahko pomagata pri razumevanju in predelavi čustvenih blokad ter pri učenju novih načinov izražanja čustev. Ob tem se je pomembno zavedati, da psihoterapije ne obiščejo šibki ljudje, temveč je za to potrebno veliko poguma in notranje moči, da se soočimo tudi z lastnimi temnejšimi platmi.

 Vzgajajte z zgledom: očetje, ki odprto izražajo svoja čustva in podpirajo čustveno izražanje svojih otrok, postavljajo pozitiven zgled in pomagajo pri razvoju čustvene inteligence pri naslednji generaciji. Pomislite - z majhnimi spremembami lahko korenito spremenite vzorce prihodnjih generacij.

Spoznali smo, da so čustva sestavni del človeške izkušnje, ne glede na spol. Prenašanje čustvene zadržanosti iz generacije v generacijo lahko vodi v številne težave, tako na osebni kot na družbeni ravni. Z zavestnim prizadevanjem za razumevanje in izražanje čustev lahko prekinemo medgeneracijski cikel in ustvarimo bolj zdrave, odprte in povezane družine.