Izpoved: Kako ti lahko bivša uniči življenje

Biti v resni partnerski zvezi ni vedno enostavno in je daleč od tega, da je postlano z rožicami, še posebej, če je v zvezo vključena oseba s psihičnimi težavami. Vsake toliko v vsakem odnosu, pa naj bo to v odnosu s starši, prijatelji, partnerjem ali z otroki, pride do nekega nesoglasja, kar lahko privede do prepira. Dostikrat se tudi izreče grda beseda, ki pa seveda ni mišljena tako neposredno in lahko privre na dan le zaradi trenutka jeze. Prepir seveda kmalu mine, odnos se zgladi, besede oprostijo in pozabijo.

Na kratko bom opisal mojo zgodbo. Z Evo sem bil v partnerski zvezi tri leta, končala pa se je maja 2020. Pol leta pred tem se nama je rodil sin, ki mu za namen zgodbe recimo Jan. Do razhoda z Evo sem za Jana v 90 odstotkih primerov skrbel jaz, saj Eva zaradi jemanja zdravil proti shizofreniji tega ni bila sposobna. Večino časa je prespala. Tega ji nisem očital, imel sem jo rad, sina pa še toliko bolj in mi ni bilo težko skrbeti tako zanj kot zanjo. Poleg tega sem ji večkrat tudi rešil življenje, saj si je želela kar nekajkrat v času najine zveze vzeti življenje – to se je dogajalo tudi prej in je bila zaradi tega v preteklosti že hospitalizirana. Ker pa sem vedel, da ji v psihiatrični bolnišnici ni bilo lahko – tam je bila posiljena – sem zato raje skrb zanjo prevzel jaz. Po svojih najboljših močeh sem se trudil vse narediti sam, da bi ji bolezen in posledice jemanja zdravil kar najbolj olajšal. Tudi v službo sem hodil samo jaz, da njej ne bi bilo treba in bi imela dovolj časa zase. Seveda po nekem času vse – služba, skrb za Evo in gospodinjstvo, opremljanje stanovanja, kasneje še skrb za otroka in konec koncev tudi skrb zase – postane prenaporno.

Od razhoda z Evo je minilo 18 mesecev. Zvezo sem razdrl jaz, saj sem imel dovolj tako napora kot tudi manipuliranja s strani Eve in njene matere (ta je bila res tašča, da te kap). Naj povem, da so mi zdravniki specialisti čestitali, da sem tako dolgo sploh zdržal v zvezi z Evo glede na njeno zdravstveno stanje. Hura zame! Vendar se raje osredotočimo na to, zakaj sploh še omenjam bivšo partnerko. Ne nisem več zaljubljen vanjo, mi pa ženska nikakor ne da miru. Ves čas se spravlja name. Najhujše se je zgodilo par mesecev nazaj, ko me je prijavila policiji za nasilje v družini in mi tako obrnila življenje na glavo. Trudil sem se, da to ne bi preveč vplivalo name, želel sem sprejeti in pozabiti, pa se je danes zopet zgodilo enako. Sprašujem se: če bi ji jaz hipotetično res škodoval, zakaj me potem ni prijavila takrat, ko naj bi se to zgodilo. Zakaj me ni pustila in želela prepoved približevanja, če jo je bilo tako strah mene. Naj povem, da v obtožbi piše, da še vedno ne more spati, ker jo je tako strah mene. Živim več kot 40 km stran in verjemite mi, res se trudim biti BREZ stikov z njo. Zakaj me je torej šele sedaj po letu in pol prijavila policiji, ko nimam več ničesar z njo? Je morda ljubosumna, ko vidi, da sem sedaj, ko imam super punco, ki jo resnično ljubim, neznansko srečen? Morda mi še vedno zameri odhod ali pa še kar goji neka čustva do mene – če je to res, se mi njen fant kar smili, saj očitno ona veliko časa preživi tako, da razmišlja o meni. To vse in še več se sprašujem, vendar odgovora ne vem in me pravzaprav niti ne zanima, saj sem sam zadovoljen, odkar sem šel stran od te čarovnice in se ne obremenjujem več z njo. Vem pa, da so obtožbe, v katerih me obtožuje, lažne. Kot sem povedal v uvodu, v vsaki zvezi pride do nesoglasij in seveda jih je bilo v vsem času, ko sva skupaj živela, nekaj tudi pri nama, nikoli pa ni prišlo do fizičnega obračunavanja. Sedaj po skoraj dveh letih razhoda je Eva vložila obtožbo zopet mene, češ da sem bil v času najine zveze nasilen do nje in otroka, da sem ji grozil z orožjem in sem jo sredi avtoceste vrgel iz avta, razbil na njej telefon, ji nisem pustil prijeti otroka in podobno. Saj moram priznati, da ima ženska kar dobro domišljijo, ni kaj. In očitno se je odločila izkoristiti položaj nežnejšega spola za izsiljevanje sočutja pri sodniku. Orožje, o katerem govori, ni orožje, temveč igračka v obliki pištole, ki jo je mogoče dobiti na oddelku za otroke. Četudi bi kdaj z njo ustrelil v Evo, bi bilo to vse v hecu ter – še enkrat poudarjam – z otroško igračko, s katero se igrajo desetletniki. Takrat se je Eva smejala mojim igračkam, sedaj pa je zgodbo očrnila in priredila dejstva. In to ni edina neresnica v obtožbi, tudi ostale stvari so lažne ali prirejene. Nekaj navedenih stvari v obtožnici je pravzaprav naredila ona, sedaj pa jih želi oprtati name.

Eva me je stala veliko, pa ne govorim le o denarju, temveč tudi o življenju. Kot prvo sem zaradi nje sem ob veliko količino denarja, saj sem, kot že povedano, v službo hodil le jaz in so tako vsi stroški za tri osebe padli v moje naročje, pri tem pa sem z lastnim denarjem in lastnimi rokami opremil več kot polovico stanovanja lasti njene matere, v katerem sva z Evo v času najine zveze živela. Seveda sem ob odhodu vse pustil tam in sam ostal brez opreme, ona pa z novo opremljenim stanovanjem. Poleg tega sem zaradi nje izgubil mojega edinega sina, ki ga sedaj vidim le okoli dve uri na teden, včasih pa še toliko ne, saj so mi stike dostikrat omejuje. S sinom rad preživljam čas in ga želim vedno maksimalno izkoristiti, saj nikoli ne vem, kdaj ga bom naslednjič lahko spet videl. Naslednja stvar, ki sem jo izgubil zaradi Evinih lažnih obtožb, je hobi športnega streljanja. To je bil moj hobi, odkar pomnim in vse sem vedno delal po predpisih, sedaj pa sem ostal brez vseh kosov orožja, saj se je Eva na policija zlagala, da sem kršil zakone, nihče pa ni želel slišati moje strani zgodbe. Tako sem plačal kazen in bil ob orožje, kljub temu da ničesar nisem naredil narobe. Vsi so le verjeli njeni laži, nihče ni vprašal mojega stališča ali pregledal dokaze. Čeprav sem lastnik orožja oziroma sem bil do pred kratkim, to ne pomeni, da sem nasilen človek ali da bi orožje uporabil za kaj drugega kot za streljanje na urejenih in zavarovanih streliščih. Sem športni strelec, ki vedno upošteva predpise in se drži zakonov, pravil ter predvsem varnosti. Obravnavan pa sem bil kot zločinec in to popolnoma neutemeljeno ter brez kakršnih koli dokazov. Da pa to še ni dovolj, je bilo pri preiskavi s strani policistov narejenih mnogo napak, zaradi katerih sem oškodovan še bolj, zopet po krivem. Vendar za to ni kriva Eva, torej nadaljujmo.

Še ena stvar, na katero bivša – na žalost – še vedno močno vpliva, je tudi moje življenje na sploh. Od kar sem odšel od nje, sem si na novo uredil življenje, kjer sem res srečen, edina črna stvar je ona s svojimi konstantnimi lažmi, manipuliranjem in omejevanjem stikov s sinom. Že vse od najinega razhoda se vmešava v moje življenje in mi ne da miru. Šel sem stran, da bi imel mir pred njo, z njo imam stike le, ko prevzamem otroka. Jana sem ji v polno skrbništvo prepustil v dobri volji in upanju, da če ji ugodim, bo moje življenje končno pustila pri miru. Vendar temu ni tako. Tudi sam bi jo lahko velikokrat v preteklosti prijavil policiji in v nasprotju z njo ne bi rabil lagati, da bi jo lahko obtožil nasilja, samopoškodovanja, zanemarjanja otroka in še kaj bi se našlo, vendar tega nisem želel. Nisem je želel spraviti še čez vse te napore in stres ter jo s tem še dodatno psihično in finančno obremeniti, ko vem, kako težko je že samo po sebi biti shizofreničen. Sedaj mi je po eni strani žal, da tega nisem storil in nisem prevzel skrb otroka raje nase in ga s tem rešil psihično motene matere. 

Prav tako vem, da ima Eva sedaj že kar nekaj časa novega fanta, ki očitno živi z njo, saj Jana dostikrat odda on in ne Eva. Žal je videti, kot da se otrok njega boji in opažam, da ima zato tudi drugače vedno večji strah do moških. Seveda nimam dokazov za to in sem nemočen v tem primeru, prav tako pa ne želim po krivem nikogar obtoževati. Vsak dan le upam, da je moj sin v varnih rokah, kjer je srečen in vesel ter da ga bom sam čimprej lahko spet videl in držal v objemu. Nikogar ne želim oškodovati, želim le, da imam končno v življenju mir pred lažnivimi in manipulativnimi ljudmi, kot je Eva. Vem, da se je popolnoma ne morem znebiti iz svojega življenja, saj je mama mojega otroka, ki se mu ne bom odpovedal še bolj, kot sem se mu že, saj mi pomeni preveč in se bom vedno trudil ohraniti stik z njim. 

Poleg tega, da so obtožbe oziroma zgodbe, ki jih je naložila policiji izmišljene, zlagane ali prirejene, do tega da je obtožba vložena kar leto in pol po zaključku zveze med mano in Evo, je Eva sama v obtožnici izpred parih mesecev na policiji priznala, da do nje ali do Jana nikoli nisem bil fizično nasilen ali komur koli od njiju grozil z orožjem. Kako sem torej lahko sedaj obtožen nasilja v družini, če je ona sama priznala, da do tega nikoli ni prišlo? Ima že zgodovino laganja, kar se je pokazalo tudi na sodni obravnavi, kjer se je odločalo o skrbništvu Jana. Tam je njena odvetnica na tiho po koncu obravnave mojemu odvetniku priznala, da se je Eva v obtožbah lagala in da do teh dogodkov, ki so napisani tudi v sedanji obtožnici, nikoli ni prišlo. Prav tako je Eva rekla, da želi, da ima Jan prisotnega očeta v svojem življenju, sedaj pa nama stike preprečuje. Lagala pa je tudi na Centru za socialno delo, kjer je obljubljala vse mogoče prilagoditve, do katerih kasneje seveda ni prišlo. Ena izmed teh je bila, da bo dovoljevala več stikov med mano in Janom, kar pa je žal šlo v nasprotno smer, saj je teh zaradi njenih izgovorov vedno manj. Sin je bil prejšnji mesec star dve leti in od takrat naprej naj bi tudi čez noč ostal kdaj pri meni, Eva pa mi je stike z njim omejila na 2-3 ure na teden. Ker se ne želim kregati, ji nisem oporekal in se ji trudim ustreči in prilagoditi v vsem, čeprav sem zato sina premalo videl. Aja, pred prijavo je sin cel dan preživel z menoj, od tistega usodnega dne pa je kar naenkrat vedno bolan, ne more preživeti več kot dveh ur stran od nje (čeprav je po cele dneve v vrtcu), je na dopustu in podobno… Res čudno, da so se bolezni začele ravno isti teden kot prijava. Prav tako je obljubila, da bo Jana za prevzem kdaj pripeljala do mojega naslova (sedaj ga vsakič prevzamem na njen naslovu, kamor ga po koncu obiska tudi pripeljem) oziroma vsaj kam bližje – živiva namreč več kot 40 km narazen - česar tudi še nikoli ni naredila. Poleg tega da mi prevoz vsakič vzame veliko časa (če ga želim pripeljati k sebi domov, pomeni to okoli 170 km oziroma tri ure vožnje, kar je kar malo nemogoče v tako malo časa, ki ga imam na razpolago z otrokom), me bencin stane še toliko več. To je predvsem problem zato, ker sem lani decembra izgubil službo in se že tako težko prebijem čez mesec. Naj opomnim, da preživnino vseeno vsak mesec redno plačam, ko si denar izposodim od mojih bližnjih.

Za socialno pomoč sem zaprosil, vendar sem pred dvema letoma zadel avto v nagradni igri in mi menda zaradi tega pomoč ne pripada. Avto sem že takrat prodal in denar porabil, da sem opremil njeno stanovanje. Če je kdo večji bedak kot jaz, naj dvigne roko… Naj pa še povem, da sem zaradi njene prijave že ob več kot 1000 evrov: kazen, potni stroški, odvetnik, sodna taksa in podobno. Poleg tega na koncu niti ni prišla na obravnavo in sva se tako jaz kot moj odvetnik zastonj pripeljala na sodišče. Obravnavo je sodnica prestavila, vendar Eve tudi v drugo ni bilo. Tako je sodnica kar sama določila kazen – seveda se je postavila na stran 'žrtve'. Ženska je vedno žrtev, tudi ko to ni! Je rekla, da se mi bolj splača priznati krivdo in sprejeti kazen, kot pa da grem na sodišče in se branim, saj bom imel zaradi tega še več stroškov. Enako mi je svetoval tudi odvetnik. Kakšne so to pravice, da dobiš kazen in stroške zaradi lažne prevare, ko nobenega ne zanima tvoja plat, tvoje pritožbe na obsodbe, še celo svetujejo ti, da se ukloniš. Od zdaj naprej moram eno leto vsakih 14 dni hoditi na predavanja o nasilju. Zaradi vožnje mi bo torej dvakrat mesečno to vzelo štiri ure, v enem letu skupaj 96 ur, da o stroških prevoza in parkirnini sploh ne govorim. In vse to samo zaradi laži in izkoriščanja strani nežnejšega spola. Saj ne morem verjeti, da se to dogaja.

Njeno vmešavanje ne vpliva več le name, temveč tudi na moje starše in punco, ki sem jo tokrat malo bolj skrbno in premišljeno izbral kot pa Evo. Žal mi je, da morajo tudi moji bližnji trpeti, mi posojati denar ter se ukvarjati z ljubosumno in shizofrenično bivšo. Ničesar nisem zakrivil, posledice, ki jih nosim zaradi njenih krivih obtožb, so kar hude in res upam, da se bo ta mora končno že končala. Pardon, popravek: zakrivil sem eno stvar in sicer to, da sem pred časom izbral napačno punco, s katero sem zaradi sočutja vztrajal veliko predolgo.

Pa to še ni vse. Ko so policisti preiskali hišo in kot že omenjeno pri tem prekršili kar nekaj zakonov, so našli še neko zeleno rastlino, o kateri jaz nisem nič vedel – resnično – saj sem tako proti alkoholu kot kajenju in drogam. Med preiskavo sem bil edina oseba v bližini in tako so še to naprtili name. Še za to sem dobil kazen. Ko sem klical na policijsko postajo, so mi rekli, da njih ne zanima, da nisem kriv in da nisem lastnik zemljišča ali nepremičnine, kjer so jo našli. Da naj grem na sodišče in tam dokazujem, da sem nedolžen. Da počasi zaključim. Svet ni pravičen. Ne splača se biti pošten. Vsaj tako nas uči naš sistem.