Vsi so jo želeli, ona pa je skrivala, koga je ljubila

Greta Garbo je bila v času največje slave ena najbolj zaželenih žensk Hollywooda. Kljub temu je zasebno življenje držala daleč od medijev. Leta 1941 je pri 36 letih končala filmsko kariero in se umaknila iz javnosti.

New Yorker jo opisuje kot izrazito zasebno osebnost, ki je že v času hollywoodske slave zavračala del pravil zvezdniške kulture. Prav umik iz sveta filma je še dodatno utrdil skrivnost, ki je obkrožala njeno zasebno življenje.

Garbo se sicer nikoli ni poročila in ni imela otrok. Povezovali so jo z več moškimi in ženskami, vendar je o svojih odnosih le redko govorila sama.

Posebno mesto v njeni življenjski zgodbi ima ameriška pisateljica in družabnica Mercedes de Acosta. Spoznali sta se leta 1931, njuno poznanstvo pa se je skozi desetletja razvilo v zelo tesen, čeprav zapleten odnos.

De Acosta je pozneje trdila, da sta bili z Garbo ljubimki. O njunem odnosu so pisali tudi biografi, vendar dokončnega dokaza za romantično zvezo ni.

Ko so leta 2000 v muzeju Rosenbach v Filadelfiji odprli del pisem, ki jih je Garbo pošiljala de Acosti, je svet pričakoval veliko razkritje. Guardian je takrat poročal, da pisma niso ponudila jasnega odgovora. V njih ni bilo neposrednega priznanja ljubezenskega razmerja, čeprav je bila korespondenca očitno zelo osebna.

Garbo je de Acosti v skoraj treh desetletjih poslala številna pisma, kartice in telegrame. Po podatkih, zbranih v biografskih virih, naj bi bilo vseh takšnih sporočil kar 181.

Prav tukaj postane zgodba zanimiva. Čeprav so bila pisma desetletja skrita pred javnostjo, niso prinesla jasnega odgovora na vprašanje, ali je bila med ženskama ljubezenska zveza.

Associated Press je ob objavi pisem poročal, da razkriti dokumenti niso vsebovali neposrednih dokazov o lezbičnem razmerju. Tudi Garbina pranečakinja Gray Reisfield Horan je takrat dejala, da v pismih ne vidi jasnih dokazov za ljubezensko zvezo.

Zato je treba razlikovati med tem, kar je dokumentirano, in tem, kar so pozneje sklepali biografi. Garbo in de Acosta sta bili nedvomno zelo povezani, vendar sama pisma ne omogočajo preprostega odgovora.

Mercedes de Acosta pa ni bila edina ženska, s katero je Garbo ohranjala dolgoletno čustveno vez.

Garbo je bila že v mladosti zelo blizu švedski igralki Mimi Pollak, s katero je pozneje desetletja ohranjala korespondenco. Ko so bila njuna pisma objavljena na Švedskem, je Guardian poročal, da so razkrila precej bolj čustveno plat njunega odnosa, kot je bilo mogoče sklepati iz javne podobe slavne igralke.

Njuna korespondenca je trajala približno šest desetletij. Prav zato so nekateri poznejši zapisi v Garbinih pismih videli namige na globlja čustva, vendar tudi v tem primeru ni mogoče zanesljivo trditi, da je šlo za vseživljenjsko ljubezensko zvezo.

Garbo je svojo zasebnost varovala skoraj obsesivno. Ko se je umaknila iz Hollywooda, je živela precej odmaknjeno od filmskega sveta in se izogibala javnim nastopom.

Prav zaradi tega je vsako novo pismo, spomin ali pričevanje o njenem zasebnem življenju skozi desetletja sprožilo veliko zanimanja. Njena podoba skrivnostne filmske zvezde je tako preživela tudi dolgo po njeni smrti leta 1990.

Morda je prav v tem največja skrivnost Grete Garbo: javnost je desetletja želela izvedeti, kdo se je skrival za eno najbolj slavnih ženskih podob v zgodovini filma. Ona pa je skoraj do konca vztrajala pri tem, da tega sveta ne bo razkrila.

Njena pisma zato niso razbila skrivnosti. So jo predvsem naredila še bolj zanimivo.

Viri: The Guardian, Associated Press, The New Yorker, The Irish Independent, The New York Times