Ali moške v zakonu lahko privlačijo druge ženske?

Odgovor na vprašanje "Ali me ob partnerki lahko privlačijo druge ženske" je bolj kompleksen, kot se zdi na prvi pogled, in predvsem manj črno-bel. Preverili smo, kaj o tem menijo strokovnjaki.

Prva pomembna ločnica, ki jo je treba postaviti, je razlika med občutkom in vedenjem.

Privlačnost je psihološki in biološki odziv, ki se zgodi spontano. Ne zahteva zavestne odločitve in se pogosto pojavi, še preden se je sploh zavemo. Napram temu so dejanja zavestna, premišljena in nosijo posledice. To, da moški v zakonu opazi in občuti privlačnost do druge ženske, še ne pomeni, da bo to privlačnost tudi udejanjil.

Veliko moških naredi napako, ko privlačnost enači z nezvestobo. V resnici gre za dve povsem različni stvari. Privlačnost je signal, vedenje pa izbira. Psihologi poudarjajo, da je zrelost v odnosu prav v tem, da posameznik prepozna svoje notranje odzive, a se kljub temu zavestno odloči, kako bo z njimi ravnal.

Privlačnost do drugih žensk v zakonu ni nujno znak nezadovoljstva v razmerju. Pogosto je rezultat več dejavnikov, ki nimajo neposredne povezave s partnerko. Novost, drugačnost, samozavest ali celo določena energija, ki jo izžareva druga oseba, lahko sprožijo občutek privlačnosti.

Človeški možgani so naravnani tako, da se odzivajo na novost. Dolgotrajni odnosi temeljijo na varnosti, stabilnosti in predvidljivosti, kar je njihova največja prednost, a hkrati tudi razlog, zakaj včasih manj stimulirajo dopaminski sistem. To ne pomeni, da je z zakonom nekaj narobe, temveč da se možgani odzivajo na drugačen dražljaj.

Pomembno je razumeti, da privlačnost pogosto govori več o notranjem stanju moškega kot o njegovi partnerki. Lahko odraža potrebo po potrditvi, občutek nepomembnosti, željo po občutku zaželenosti ali celo potrebo po lastni vitalnosti.

Pri mnogih moških ima privlačnost do drugih žensk močno povezavo z egom. Občutek, da si opažen ali zanimiv, lahko deluje kot močna potrditev lastne vrednosti. To še posebej pride do izraza v obdobjih, ko se moški v življenju sooča s stresom, rutino ali občutkom stagnacije.

Zakon pogosto prinese več odgovornosti in manj prostora za igrivost. V takšnem okolju se lahko zgodi, da moški začne iskati zunanje potrditve, ne zato, ker bi si želel druge ženske, temveč zato, ker želi ponovno občutiti del sebe, ki ga je v vsakdanjem ritmu izgubil. To ne pomeni, da je takšno iskanje potrditve idealno ali brez posledic, pomeni pa, da ima svoj psihološki kontekst, ki ga je vredno razumeti, preden ga obsojamo.

Privlačnost sama po sebi ni problem. Problem postane takrat, ko začne usmerjati vedenje. Če moški začne zavestno iskati stike, fantazirati na način, ki ga oddaljuje od partnerke, skrivati pogovore ali vlagati čustveno energijo v drugo osebo, se meja začne premikati.

Tukaj ne gre več za bežen občutek, temveč za postopno erozijo odnosa. Psihologi opozarjajo, da se večina nezvestob ne začne z namero, temveč z majhnimi prestopi meja, ki se sčasoma normalizirajo. Ko moški sam pri sebi racionalizira, da "saj se ni nič zgodilo", je pogosto že korak pred tem, da se nekaj zgodi. Zato je ključnega pomena, da posameznik sam pri sebi iskreno preveri, kako ravna s to privlačnostjo in kakšno vlogo ji daje v svojem življenju.

Sodobni odnosi so pogosto postavljeni pred vprašanje, kaj sploh pomeni zvestoba. Ali pomeni, da nikoli več ne občutimo privlačnosti do nikogar drugega? Ali pomeni, da se odrečemo delu svoje človeške narave? Večina strokovnjakov se strinja, da zvestoba ne pomeni odsotnosti privlačnosti, temveč zavestno izbiro partnerja kljub obstoju drugih možnosti.

Zrel odnos ne temelji na iluziji, da sta partnerja drug za drugega edini privlačni bitji na svetu, temveč na dogovoru, da drug drugega postavljata na prvo mesto. Prav ta izbira daje odnosu težo in vrednost.

Vprašanje, ali je smiselno partnerki priznati, da vas privlačijo druge ženske, je občutljivo in odvisno od konteksta. Iskrenost je pomembna vrednota v odnosu, a iskrenost brez empatije lahko povzroči več škode kot koristi. Če gre za splošen občutek, ki ga razumete in znate obvladovati, razkritje pogosto ni potrebno.

Če pa privlačnost kaže na globlje nezadovoljstvo, čustveno oddaljenost ali nerešene konflikte, je pogovor smiseln, in to ne o konkretnih osebah, temveč o občutkih, ki jih doživljate v odnosu. Cilj ni priznanje krivde, temveč iskanje bližine in razumevanja.

Namesto da privlačnost do drugih žensk dojemamo kot nevarnost za zakon, jo lahko razumemo kot signal. Signal, da je morda čas za več povezanosti, več pogovora, več skupnih izkušenj ali več pozornosti do sebe in odnosa. Zakon ni stanje, temveč proces. Privlačnost, ki se pojavi zunaj odnosa, ne pomeni nujno, da je znotraj odnosa nekaj narobe. Pogosto pomeni le, da smo ljudje s čustvi in potrebami, ki jih ni mogoče preprosto izklopiti.