Je res moški tisti, ki bi moral finančno poskrbeti za svojo ženo?

V sodobnem času, ko se vloge med spoloma spreminjajo in ko ženske dosegajo vse višjo stopnjo izobrazbe, več kariernih uspehov in finančne neodvisnosti, se to vprašanje zdi skoraj zastarelo. Pa vendar vprašanje o tem, kdo bi moral v družino prinašati denar, ostaja pereča tematika marsikaterega para. V praksi denar ostaja eden glavnih virov napetosti, neizrečenega pričakovanja in neenakosti v moči v sodobnih zvezah.

Za vas smo preverili, kako je bilo nekoč, zakaj se ta dinamika še vedno pogosto vzdržuje in kako to vpliva na psihološko dobrobit ter odnos med partnerjema v zvezi.

Skozi zgodovino je bila vloga moškega kot tistega, ki zasluži večinski del prihodka družine, samoumevna in skoraj univerzalna. Dinamiko tistih časov gre pripisati predvsem dejstvu, da ženske niso imele dostopa do izobrazbe, zaposlitve ali pravic, kar je pomenilo, da je bilo ekonomsko preživetje družine neposredno povezano z delovno sposobnostjo in dohodkom moškega. Temu danes, vsaj v večini držav, ni več tako. Ženske so si skozi zgodovino izborile pravico do dela, kar jim hkrati omogoča tudi finančno neodvisnost. To jih postavlja v mnogo bolj enakovreden položaj moškemu z vidika financ, a tovrstna praksa kljub temu danes ni samoumevna. Tudi v državah, kjer so zakonsko omogočene enake možnosti, številne ženske še vedno, zavedno ali nezavedno, pričakujejo, da bo moški tisti, ki bo zagotavljal osnovno finančno varnost, nosil večji del stroškov ali vsaj pokril večje izdatke.

Čeprav se na prvi pogled zdi vloga moškega kot edinega ali glavnega finančnega nosilca tradicionalna, celo zaščitniška in plemenita, pa je psihološko in čustveno gledano pogosto bolj kompleksna in od odnosa terja mnogo več, kot je to morda vidno na prvi pogled.

Na račun financ se odvija mnogo čustvenih procesov, tako pri ženskah kot tudi pri moških. Veliko moških poroča o notranjem občutku vrednosti, ko lahko finančno poskrbijo za svojo partnerko ali družino. Po nekaterih raziskavah se 58 % moških v resni zvezi čuti bolj "moško" ali kompetentno, če so finančno uspešnejši od partnerke.

Toda ta ponos pogosto spremlja tudi tiha obremenitev. Občutek, da so edini vir varnosti, pogosto privede do stresa in izgorelosti, ker ne čutijo, da si lahko oddahnejo, ter do občutka nepomembnosti, ker se njihove notranje potrebe podredijo vlogi tistega, ki poskrbi, in ne tistega, za katerega je poskrbljeno. Moški, ki dolgoročno nosijo celotno finančno breme, pogosto postanejo bolj odmaknjeni, rigidni ali celo zamerljivi.

V nasprotju z moškimi ženske v takšnih odnosih pogosto sprva čutijo hvaležnost in varnost. Tih notranji glas spraševanja o lastni eksistenci je za nekaj časa utihnil, a ne za dolgo. Če se tovrstna dinamika v odnosu vzdržuje na dolgi rok, se lahko pojavijo občutki odvisnosti, ki zmanjšujejo občutek moči in samozadostnosti, tiha krivda, ker "ne prispevajo dovolj", ter pasivnost pri odločanju, saj se nezavedno postavijo v podrejen položaj. Ta dinamika pogosto vodi v neizpopolnjujoč partnerski odnos, kjer vsak ohranja svojo vlogo, a z notranjim nezadovoljstvom. In ko je enkrat tovrstna dinamika dodobra ustaljena, je izjemno težko preiti nazaj na enakovredno razmerje moči.

V nekaterih primerih vsekakor. Če moški zasluži več, če ima stabilnejšo kariero ali če je to osebna izbira para, ki temelji na komunikaciji in spoštovanju, potem takšna odločitev ni problematična. Problem nastane, ko finančna vloga moškega ni svobodna odločitev, temveč tiho pričakovanje, ali ko moški čuti, da ni prostora za negotovost in počitek. Na ženski strani pa problem nastane, ko ženska vlogo sprejme in hkrati s tem izgubi možnost samoodločanja.

Z drugimi besedami, težava ni v tem, kdo plačuje več, temveč v tem, kaj ta razlika predstavlja za razmerje moči, varnosti in povezanosti.

Denar ni nikoli samo sredstvo izmenjave. V psihološki dinamiki med partnerjema pogosto predstavlja moč, vpliv, vrednost na podlagi finančnih prispevkov in neodvisnost oziroma odvisnost.

Ko je le eden izmed partnerjev finančno močan, je velika verjetnost, da se neravnovesje zrcali tudi v drugih področjih, npr. spolnosti, avtonomiji, postavljanju mej in skupnih načrtih. Raziskave kažejo, da se pari, kjer eden od partnerjev občutno presega drugega v dohodku, pogosteje srečujejo z občutki neenakosti, ljubosumja in prikritega nezadovoljstva.

Ni enoznačnega odgovora. Vprašanje ni, ali je prav, temveč, v kakšnem kontekstu to poteka. Če gre za zavestno in spoštljivo izbiro obeh, brez prikritih pričakovanj ali občutkov krivde, potem takšen dogovor lahko deluje. Če pa gre za tiho dolžnost, neizrečeno pričakovanje ali prenos tradicionalnih vzorcev brez refleksije, potem se pogosto sčasoma pokažejo posledice, bodisi v obliki neravnovesja moči, čustvene oddaljenosti ali izgube spontanosti. Ob vsem tem pa se je pomembno zavedati, da lahko denar vsekakor podpre ljubezen, a je nikakor ne more nadomestiti.