Nisva se dotaknila ... a sva si želela isto

Ne vem, ali si pričakoval odgovor.

In ne vem, ali si ga sploh želel.

Ko sem prebrala tvoje pismo, sem ga najprej pustila na mizi. Kot da bi s tem lahko odložila tudi tisto, kar se je zgodilo med nama. Kot da bi papir lahko nosil težo, ki jo jaz še vedno čutim.

Ampak ne more.

Ker resnica je preprosta: nič od tega ni ostalo na tisti zabavi.

Nikoli te nisem videla tako, kot si me videl v svojih elektronskih sporočilih. Tiste besede, ki jih imenuješ hladne, niso bile namenjene temu, da te odrinejo. Bile so zid, ki sem ga postavila, ker sem vedela, da si ti eden tistih ljudi, ki ne ostanejo na varni strani.

In imela sem prav.

Na svoj način.

Ko sem te prvič zagledala tisti večer, si bil drugačen. Ne zato, ker bi se ti spremenil, ampak ker sem te prvič videla brez varoval. Brez tvojih stavkov, brez tvojega nadzora, brez tvojih "argumentov".

Samo ti.

In to je bilo nevarnejše, kot sem si želela priznati.

Ko si pristopil, sem za trenutek pozabila, kako se vodi pogovor, v katerem ni treba zmagati. Tisti trenutek, ko si se nasmehnil, ni bil pomemben zaradi nasmeha, ampak zaradi tišine, ki je sledila. Ker v tej tišini ni bilo več službenih pravil.

Samo prostor.

Preblizu.

Ko si stal zraven mene, sem prvič opazila stvari, ki jih ne bi smela. Tvoj dih, ki je bil mirnejši, kot sem pričakovala. Tvoj pogled, ki ni več iskal konflikta. In jaz ... jaz sem ugotovila, da ne iščem več izhoda iz pogovora.

Nisva se dotaknila.

Ampak prostor med nama se je spremenil. Naelektril se je, postal napet, skoraj oprijemljiv, kot da v njem ostaja neizrečena žeja, ki jo oba čutiva, a je ne upava potešiti niti z besedo niti s pogledom.

Nato pa sporočilo šefa – pridita v pisarno.

Ko sva se sama znašla v pisarni, so misli uhajale tja, kamor si nisem dovolila, srce je razbijalo premočno, kot da bi hotelo izdati vse, kar sem skrivala, kar sem si želela.

In potem tisti trenutek.

Ko sva oba vedela, da bi se lahko zgodilo nekaj, kar ne bi imelo nobene zveze z delom. In prav zato je bilo tako nevarno.

V meni je bil nemir, ki ga nisem znala razložiti. Ne kot panika. Bolj kot zavedanje. Da stojim pred nečim, česar ne morem več ignorirati. Tvoj pogled je ostal predolgo na meni, jaz pa sem prvič ugotovila, da me to ne moti.

Nisva prestopila meje, imaš prav.

Ampak ne zato, ker je ne bi želela.

Ampak ker je nekdo potrkal.

Ko sem odšla domov, sem še vedno čutila tisti prostor med nama – naelektren in prežet z neizrečenim – ne samo to, prežet s tem, kaj sem želela, da se takrat zgodi.

V mislih si bil ob meni, ko sem prišla domov, na koži sem čutila tvoj dih, spremljal si me v kopalnico, spremljal si me v posteljo ...

Najino srečanje je v meni prebudilo nekaj neukrotljivega.

Dejstvo je, da nikoli ne bo več enako med nama.

Kaj zdaj? Razum želi ta večer izbrisati, a moje telo želi nekaj drugega ...

– J.