Ni bila več samo kava: trenutek, ko sta izgubila nadzor

Bila sta samo sodelavca z ostrimi elektronskimi sporočili in različnimi mnenji. A en večer je vse spremenil in pustil med njima nekaj, česar ni več mogoče prezreti. Zato ji je poslal pismo ...

Ko je usodna službena zabava porušila vse meje, ko sta nenadoma spoznala, da napetost med njima ni več le poslovna, temveč nekaj precej globljega in neustavljivega. Nato jo je na mizi pričakalo pismo, na katerega je odgovorila ...

Vsak pogled in vsaka beseda je dobila drugačen pomen, med njima pa se je začelo nekaj, česar nista več mogla ignorirati – v glavi so bili scenariji, kjer pisarniška miza ni več samo kos pohištva, ampak spomin na to, kaj se je zgodilo na njej ...

M.,

ko sem videla tvoje sporočilo, sem ga prebrala večkrat, kot bi si priznala. Ne zato, ker ga ne bi razumela, ampak ker sem točno vedela, kaj pomeni ... in kam to lahko vodi ...

Kava.

Midva.

Brez službe, brez pravil, brez zavor.

Samo to, kar visi med nama.

Napisala sem ti kratek odgovor: "Ob 18. uri. Kjer smo imeli službeno zabavo." Le zakaj se ne bi vrnila na kraj zločina – oziroma kraj, kjer sem se zalotila, da te na skrivaj gledam, ne kot sodelavca, ampak – če sem brutalno iskrena – kot kos mesa, poželjivega mesa.

Ko sem prišla, si že bil tam.

In takoj sem vedela, da to ni več pogovor dveh sodelavcev.

Niti približno.

Tvoj pogled je obstal na meni malo predolgo, preverjal si moj obraz, preverjal si mojo obleko (da, nalašč sem oblekla to bluzo, ki je poudarila to, na čemer so se ustavile tvoje oči ...). Ta tvoj mini nasmešek in intenzivne oči, ki so točno vedele, kaj hočejo.

Vzela sem si čas, stopala sem počasi, tako mimogrede, se pretvarjala, da se mi ne mudi do mize, se pretvarjala, da je to samo še delovna kava, a pulz je govoril drugo zgodbo, izdajal je, kaj si v resnici želim ... tebe ... v meni ... takoj ...

"Prišla si," si tiho rekel, redkobeseden, kot vedno.

"Kava je kava," sem hladno odgovorila in upala, da ne bo opazil rdečice na licih.

Naročena kava se je na mizi začela ohlajati. Pogovori so preskakovali med banalnimi temami in stavki, ki so se končali prehitro, kot da nobeden od naju noče biti tisti, ki bo šel prvi predaleč.

Ura je hitela, srce je hitelo in zmanjkalo je besed.

Nato pa si stegnil roko in začutila sem tvoj dotik na mojem zapestju, ravno dovolj odločen, da so misli zmrznile in je kri začela vreti.

"Greva," si rekel.

Nisem vprašala kam.

Zunaj je bilo hladneje, kot sem pričakovala, a tega nisem zares čutila, rdečica v licih je naredila svoje. Hodila sva drug ob drugem, preblizu za "naključno", predaleč za "uradno".

Nekje na pol poti sva se ustavila. Ne zato, ker bi se morala.

Ampak zato, ker je bilo očitno, da nihče več ne želi naprej, ne da bi se nekaj zgodilo.

Pogledala sem te in ti mene.

In potem ni bilo več vprašanj.

Samo korak bližje, tvoje telo ob meni, tvoja sapa na mojem vratu, tvoje roke na mojih bokih.

Kot da se je čas ustavil, spomnim se le še drobcev.

Vrata, ki so se zaprla za nama.

Nasmeh, ki je izginil nekje med tem, ko sva nehala igrati, da sva le sodelavca.

In občutek, da se temu, kar se je začelo kot naključje na službeni zabavi, končno ne upirava več.

Svobodno, brez slabe vesti, brez zavor, brez kompromisov in brez obžalovanja.

Ko sem odhajala, si stal pri vratih.

Nič nisem rekla. Tudi ti ne.

Samo pogled.

Tisti isti, ki me je prvič spravil iz ravnotežja.

"Zdaj ni več poti nazaj," sem rekla tiho.

Ti pa si se samo rahlo nasmehnil.

Zdaj ležim v svoji postelji, ki se zdi prevelika, nekaj manjka v njej, ti manjkaš. Nočem pod prho. Želim te vonjati, kajti vsak dih me vrne nazaj k tebi, vrne v trenutek, ko nisva uspela priti niti do spalnice.

Kdo bi si mislil, da bo tista omarica na hodniku zdržala mene in tebe tako tesno ob meni in v meni. Se moram opravičiti, ker sem razbila vazo? Ali kazati s prstom nate, ker si ti bil tisti, ki je narekoval ritem in je zaradi tega vse poletelo po tleh?

Mogoče pa se moram opravičiti sosedom? Ali tudi za to s prstom pokazati nate, ker tvoje ustnice niso dovolj zakamuflirale mojih grlenih glasov?

Upam, da mi ne zameriš, ker si mi hotel pokazati spalnico, pa je bila postelja v tistem trenutku predaleč, kajti želela sem te takoj in zdaj ...

J.