Seks kot v sanjah

Pred tremi dnevi sem izgubil nedolžnost in počutim se samozavestnejšega, močnejšega. Kot bi se neke prepreke v meni podrle in iz ruševin je zrasel moški. Pametnejši, trdnejši. Zdi se mi, da ni nič, kar ne bi mogel doseči.
Hja, če sem iskren, je tole eno veliko sranje. Prav nič se ni spremenilo. Počutim se isto, vsi moji problemi so enaki. Edina stvar, ki se je spremenila, je ta, da si seksa sedaj želim še bolj. Je pa res, da se žensk bojim nekoliko manj.

Poskušal sem poklicati Nežo, punco, ki me je razdevičila, a očitno ni bila zainteresirana za ponovitev vaje in tako mi pač ne preostane drugega, kot da 'lovim' naprej. Hm, če sem iskren, nimam ravno občutka, da sem kaj ulovil, bolj imam občutek, da sem bil ujet. A vseeno je dobro. Rezultat je isti. Drugič sem izgubil nedolžnost in tokrat se tega spomnim. Vsekakor uspeh.

A sedaj nisem imel več časa premišljevati samo o seksu. Z bendom smo namreč dobili povabilo, da igramo na festivalu 'Bez veze' in glavna nagrada je snemanje videospota. Seveda pa se moramo najprej prebiti skozi rešeto kvalifikacij. In seveda, igrati moramo samo lastne skladbe, na srečo pa jih imamo dovolj. In prepričan sem, da so sami hiti. Tri sem namreč napisal sam.

V naslednjih dveh tednih smo vadili skoraj vsak dan. Srajca je bil sicer v Ljubljani, a smo vadili kar brez njega. Ko je končno prišel dan kvalifikacij, žal se ne spomnim drugega izraza za nastop, smo bili kar živčni. No, razen Srajce, ki je bil, kot zmeraj, kul.

Vendar mi je bilo glede njih vseeno. Pomembno mi je bilo samo, da damo vse od sebe in odigramo tako, kot je treba. In naj takoj povem, da nam je iz tega stališča uspelo. A vendar je vse skupaj šlo kljub temu narobe. Sredi tretje pesmi je nekdo na oder vrgel steklenico, ki me je zadela naravnost v glavo.

Znašel sem se v nenavadni sobi. Na sredini je bil črn klavir, a sem najprej opazil precej nenavaden, zebrast vzorec na tleh, sestavljen iz belih in črnih črt, ki so se lomile pod ostrim kotom. Nasproti mene so bila rjava vrata, stene pa so bile prekrite z rdečimi svilenimi zavesami. Stopil sem nekaj korakov naprej in ugotovil, da ne morem slišati zvoka lastnih korakov. Stopil sem do klavirja in poskušal odpreti pokrov, da bi prišel do tipk, a se ni premaknil.

V tistem trenutku so se odprla vrata in skozi je stopila ženska, oblečena v rdečo obleko, skoraj barve krvi.
»Laura Palmer,« sem rekel na glas, a nisem bil presenečen, da jo vidim. Bila je prav ona, ne Sheryl Lee.
Stopila je do klavirja in se ulegla nanj, da sem se zastrmel v njene prsi, ki so se dvigovale pred menoj v nežnem počasnem ritmu.
»Rejk im omiviž, ecitp ojejop opel mesep,« je rekla in se zazrla vame s tisto čudovito sivo-modrino. »Rivalk itsičo ošud.« Pogledala je proti tipkam na klavirju in nato mene.
Dvignil sem pokrov in tokrat se je vdal brez odpora.
»Tarkot et en ojems itedazirp. Jnego idjop z jonem,« je šepnila in se nasmejala v nekem nenavadno nedolžnem nasmehu.
Usedel sem se za klavir in začel igrati. Ne vem kaj, bila je melodija, ki je nisem še nikoli slišal. Tekla je skozi mene kot žarek čiste energije.
Laura se je ulegla nazaj in rahla sapica ji je odkrila prsi pred menoj. Njena bleda koža je bila skoraj bleščeča v kontrastu z rdečo obleko. Samo delček okoli nabreklih bradavičk je bil temen. Rahlo je razkrečila nogi in sapica je odpihnila rdečo obleko z njene desne noge. Sedaj je pokrivala le še delček nad njenim venerinim gričkom. Videl sem, da na sebi nima hlačk. S treskom sem zaprl pokrov in zvok je kot topovski strel udaril skozi sobo.
Zdrznila se je in se zastrmela vame. V njenih očeh sem videl poželenje, ki pa se je skrivalo za strahom. A bilo je tam, čeprav sem vedel, da si ne želi mene, temveč odrešitve.

Takrat me je prijela za lase in me potegnila tik pred svoj obraz.
»Mev odk is,« je zavpila in videl sem svoj odsev v njenih očeh. Za trenutek se mi je zazdelo, da nisem bil jaz, da na njej leži nekdo drug.
Pognal sem se nazaj. Nisem si upal pogledati proti klavirju, kjer je ležala, nato pa sem zaslišal korake ob sebi.
Dvignil sem pogled in jo zagledal, lepšo kot kdaj koli. Rdeča obleka je izginila, sedaj je imela na sebi črno in njen obraz je bil nasmejan. Dvignila me je na noge in me privila čisto k sebi. Poljubila me je in takrat sem doživel orgazem, ki je bil močnejši kot kateri koli v mojem življenju. Bilo je kot da bi iz mene, iz vseh delčkov mojega telesa brizgala čista energija.

Zbudil sem se na poti v bolnišnico in upal, da ni nihče opazil mojega izliva. Kasneje sem izvedel, da mi je steklenico v glavo vrgel fant od Neže, dekleta, s katerim sem izgubil nedolžnost. Ampak bolj sem se ukvarjal s svojimi bizarnimi sanjami, ki sem se jih še dolgo po tem dogodku spominjal. Predvsem mi je bila zanimiva povezava z Lauro Palmer. Spomnim se, da sem bil v njeno pojavo zaljubljen že kot otrok, ko sem gledal serijo, a v tistem trenutku gotovo že več let nisem pomislil nanjo. In čeprav so me sanje vzburile, so me tudi razburile. Ne vem, nekaj temačnega je bilo v njih in žal tudi preroškega.

Ne boste verjeli, ampak z bendom smo prišli v finale.