Yamaha tenere 700 – motor, kot smo si ga želeli

Spomnimo, prvi terenski motocikli so bili brutalni, brezkompromisni stroji za prave dedce (in babnice), potem pa so se skladno z družbo pomehkužili ter pridobivali na teži, udobju in elektronski potuhi. Na koncu so se podobno kot terenski avtomobili preobrazili v nekakšne SUV-ji narejene za poziranje na safaltu in ne uporabnost na terenu. In kot v zgodbi o cesarjevih novih oblačilih: nihče ni upal na glas povedati, da je več kot tisoč kubičnih centimetrov s četrt tone mase (skupaj z elektronsko navlako in vrtoglavo ceno) preveč za užitkarsko preprosto vsakdanjo uporabo in da še tako terenski imidž ne pomaga pri vožnji, če je motocikel v resnici narejen za avtocesto.

A zadnja leta se trend široko uporabnih, lahkotnih, preprostejših in cenovno dostopnejših motociklov vrača in verjetno najboljši dokaz za to je yamaha tenere 700 – eden redkih enduro motociklov, ki v resnici ni potovalnik, ampak avanturistični motocikel za vse podlage. Prva tenerejka je bila s 600-kubičnim enovaljnikom leta 1983 (po zmagi pollitrske yamahe na prvem reliju Dakar) zasnovana prav kot motocikel, ki te odplje kamorkoli. In že ime po najbolj zloglasnem predelu puščavske Sahare je jasno namigoval na njeno namembnost in robustnost. In nova Tenerejka kljub nekoliko večjemu dvovaljniku tako po zasnovi, folozofiji kot tudi obrisu spominja na ta motocikel. Ne, to ni velika, težka in zmogljiva super tenere s 1200-kubičnim pogonskim agregatom, to je lahkoten vsestranski motocikel, eden tistih z morda celo najboljšim razmerjem med uporabnostjo, veseljem v vožnji in ceno.

Za manj kot deset tisočakov dobimo terensko vozilo, v katerem rezgeta preizkušen 700-kubični dvovaljnik s prepričljivim navorom že v nižjih vrtljajih. Morda se bo kdo zmrdoval, da 75 konjičev ni dovolj za zabavno adrenalinsko vožnjo, a med nagibom v ozkih ovinkih ali med drsenjem po makadamu se pokaže takšno razmišljanje kot zmotno. Vedno se lahko zmrdujemo, da bi želeli več moči, a kaj nam ta v praksi pomaga, če je v prometu ne moremo izkoristiti ali nam jo omejujejo elektronska pomagala, nam pa ta moč predstavlja le večjo težo in okornost med stegni. Na tej tenerejki pa elektronske pomoči, razen izklopljivega ABS-a pri zaviranju, ni, ker je ob zveznem navoru in lahkotno vodljivi geometriji motocikla ne potrebujemo. Komur to, da je "tractioncontrol" v zapestju voznika, ni všeč, naj potuje z avtomobilom ali avtobusom. 

Seveda to ni hardenduro motocikel, a geometrija, vzmetenje in visoko krmilo (primerno tudi za stoječo vožnjo) omogočajo vožnjo po vseh legalnih voznih površinah, ki si jih lahko zamislimo. In obratno! Ciklistika je tako dobra, da je motocikel zabaven med asfaltnimi ovinki in udoben na avtocesti. V nasprotju z mnogimi potovalnimi enduri je miren tudi pri hitrostih daleč nad dovoljenimi omejitvami in prednja šipica kljub majhnosti daje povsem dovolj vetrne zaščite. "Armaturka" pa za današnji čas prav blagodejno nenavadno za rokovanje ne zahteva diplome iz tehničnih znanosti, z navpično postavitvijo pa spominja na dirkalnik za reli Dakar. In taki so tudi celotni dizajn, pa tudi višina sedeža in dolžina gibov vzmetenja! Vse izdaja, da je to vsestransko uporaben motocikel, s katerim se lahko vozimo v službo skozi mestno gnečo, v prostem času pobegnemo na samotne makadame ali pa ga, ovešenega s prtljago in sopotnikom, zapeljemo proti koncu sveta.