Vozniški užitek, kot ga daje le klasični V8

Ko zbudiš 450-glavo hordo konjičev, bolje rečeno mustangov, se zbudijo tudi vsi hormoni in čustva v tebi. Skupaj s pogonskim agregatom zadrhti tudi koža na vratu. To ni zvok, to je simfonija osemvaljnih orgel, to je sinonim vožnje po odprti cesti, kjer je ta avto najbolj doma. Petlitrski motor zadovolji vse potrebe. Seveda to ni avto, ki bi skočil z mesta, ko turbina poprime na 2000 vrtljajih. Ne, to je avto, ki turbine za super zmogljivosti ne potrebuje. To je avto, ki stopnjuje vzburjenje pospeševanja skupaj z zvokom in merilcem vrtljajev ter nato to počne navidez brez konca.

Evropski športniki so ostrejši, a načeloma nimajo težkih atmosferskih V8 agregatov. Moč, pridobljena s turbinami, na manjših agregatih seveda pomeni boljši handling v zavojih, a ... Podobno so seveda bistveno zmogljivejši električarji, ki do stotice ne pospešijo v dobrih štirih, ampak presunljivih dveh sekundah. Tudi v mikrovalovni pečici se hamburger speče hitreje in na manjši plošči elegantneje, a lahko prisežem, da ima tisti na velikem, težkem, potratnem žaru boljši okus. Da, to je avto, ki je kljub užitku, ki ga daje, verjetno obsojen na izumrtje. Danes so marketinško zaželena tišja prevozna sredstva, ki fosilna goriva uporabljajo v izven avta transformirani obliki.

Priznajmo, avto je potraten! Ampak vsa ta moč in zvok potrebujeta energijo. In za užitek je vedno potrebno nekaj žrtvovati. To je avto, ki prinaša nasmeh na obraz! In to ne le vozniku, ampak tudi mimoidočim. Avto, ki ima veliko gadgetov (vključno z bizarno ljubkim merilcem vakuuma v motorju in všečno spremenljivo digitalno armaturko), a se voznik večino časa igra predvsem z nastavitvami športnosti motorne elektronike in zvoka izpušnih cevi. Ima tudi radio, a kdor ga v tem avtu posluša, bi ga bilo potrebno, tako kot tiste, ki sprašujejo po porabi goriva, prisiliti, da vozi le še mustanga z 2,3-litrskim eco-boost motorčkom.

Ta mustang V8 pa je simbol razreda GT. Športen, a do meje, ko sta moč in hitrost še uporabno smiselni, uporaben z velikim prtljažnim prostorom in prostorom za štiri potnike ter dovolj udoben, da se ne ustrašimo nobene razdalje. Pa seveda vpadljivo lep. Skoraj pozerski, a kljub temu za volanom brez potrebe po dokazovanju, ker preprosto le uživaš z občutkom, da si king of the road. Vse, kar si v njem želiš, je vožnja skozi idilično pokrajino brez konca in morda spotoma zaviti na kako dirkališče, da z vajeti spustiš vso hordo pod motornim pokrovom. Ampak ... Včasih si pa vendar zaželiš, da bi namesto za volanom stal ob cesti in poslušal, kako v galopu mimo švigne 450-glava čreda mustangov.