Varno iskanje užitkov v beli opojnosti

Turni in prosti smučarji imajo v zadnjih letih možnost kompromisa in izbire širokih, celemu snegu namenjenih smuči, ki so dovolj lahke, da jih lahko uporabljamo tudi kot turne. Deljivi snowboardi postajajo vse kvalitetnejši in omogočajo deskarjem, da se ne odrečejo svojemu užitku bočnega drsenja na račun olajšanega vzpona. Kar se tiče varnostne opreme, pa je v zadnjih letih že postalo jasno, da se brez lavinske žolne, lopate, sonde, družbe in seveda znanja uporabe ne zavije izven urejenih prog. Lavinski nahrbtnik in cepin (skupaj s čelado) pa na srečo tudi postajata vse bolj vsakdanja pripomočka resnih prostih smučarjev.

A še tako dobra oprema nas ne more zaščititi pred nevarnostmi gorskega sveta, le blaži posledice, ko gre kaj narobe. Za varnost najbolje skrbijo znanje, izkušnje in telesna pripravljenost ter temu primerna izbira ciljev. Zavedati se moramo, da so zimske gore kljub vabljivi “mehki” belini zahtevnejše in da v njih ne grozijo le plazovi, ampak tudi poledenitve, opasti in usodnejši vremenski preobrati. Z zasneženimi potmi in markacijami je otežena tudi orientacija.  

Za varno gibanje v zimskih gorah je zato potrebna udeležba vsaj na plazovnih delavnicah in ne le slepo sledenje sledovom predhodnikov ali objavam na Instagramu. In ne pozabimo, tudi nekaj metrov z urejenih prog smo na visokogorskih smučiščih v resnem gorskem svetu. In kljub obvestilom o plazovni (ne)varnosti v resnici nikoli ne vemo, kaj se zares skriva pod gladko snežno površino, dokler ne naredimo prereza snega in se dobesedno lastnoročno ne prepričamo.

Nekako najvarneje se tistim brez izkušenj zdi tako imenovano variantno smučanje med urejenimi progami, kar na slovenskih smučiščih načeloma ni dovoljeno. Je pa v Sloveniji večinoma dovoljeno zapustiti rob smučišča in nadaljevati ture v neokrnjeni naravi. Podobno velja za vzpenjanje turnih smučarjev, saj to omogoča FIS “pravilo”, vendar mora biti izvedeno tako, da je varno. Na sredogorskem smučišču – Soriški planini na primer – turnim smučarjem zaračunajo karto (pet evrov), ki vključuje parkiranje in enkratno uporabo žičnice. Na Mariborskem Pohorju in Arehu, kjer v nasprotju z visokogorskimi smučišči drugače kot po progi vzpenjanje sploh ni mogoče, so še nekoliko ostrejši pri pravilih, cena dnevnega vzpenjanja pa je osem evrov.

Nekaj idej za začetne ture: prijetnejša tako po višinski razliki kot logistiki, saj uporabljamo deloma smučišče deloma oskrbovalno cesto, je z Bohinjskega sedla (Soriška planina) na Kor in Možic, pri čemer zahtevnejši lahko smučajo čez kar strmo jugovzhodno pobočje Slatnika. Podobno velja za Bukovec na Veliki planini, kjer se vzpenjamo deloma po cesti in deloma po zratrakirani poti (razen v zgornjem delu), nato pa smučamo po zanimivem in mestoma strmem vzhodnem pobočju, kjer kljub obljudenosti Velike planine redko naletimo na obiskovalce. Podobno velja za Kržišče ob Krvavcu, kjer vzpon preko prijetnega in neobljudenega južnega pobočja nad planino Jezerce sploh ne daje občutka, da se vzpenjamo na popularno smučišče.

Kaj pa “pobegi” z višjih smučišč? Vogel je odlično izhodišče za variantno, prosto in turno smuko na vse smeri: ali pod Šijo čez Vrh dlani v Zadnji Vogel ali po severni grapi Zavitarja in nazaj na smučišče pod Storečem, pa tudi velikopoteznejše smučanje ali deskanje (tudi v logističnem smislu) z Visokega orlovega roba v dolino preko planine Suha proti Laškemu rovtu. Podobno Krvavec z vrha Zvoha ponuja nekaj resnejših opcij prostega (pa tudi alpinističnega) smučanja na severozahod (planina Dolga njiva) in jugovzhod (planina Koren) ali pa s Kriške planine turnosmučarski “sprehod” na Kompotelo.

Kanin s Krnico je seveda slovenska variantna “freeride” klasika, ki omogoča velikopotezno smučanje preko sedla Prevala po resnem gorniškem svetu nazaj na vmesno postajo nihajke (postaja B). Obenem pa seveda tudi vse možnosti skozi Prestreljeniško okno – ali nazaj na slovensko ali resneje na italijansko stran. Pri turnem raziskovanju kaninskih podov je seveda treba biti posebno previden in izkušen, saj se gibljemo po kraškem svetu, prepredenem z različno velikimi in globokimi brezni.

Če govorimo o turno-smučarskih klasikah, večina seveda pomisli na Mojstrovko, Viševnik in Begunjščico. Toda za začetnika imajo te možnosti morda prestrm prehod, preveliko plazno nevarnost in tudi obljudenost, saj je ob razmahu turne smuke v Slovenij gneča na najbolj razvpitih lokacijah največja. Če smo že na Vršiču, je za začetnika boljša varianta Šitna glava, na Pokljuki Brda nad Blejsko kočo na Lipanci in na Zelenici epska dolina Suho Ruševje. Ko napredujemo, pa seveda slej ko prej zavijemo tudi pod Triglav ...