Utah, dežela naravnih čudes in adrenalinskih izzivov

Utah je država, razpeta med tritisočake z epsko puhastim snegom in puščavo z najbolj norimi skulpturami narave, kar si jih je mogoče zamisliti. Vrhunec slednjega je Arches. Načeloma sicer ne maramo razvpitih nagnetenih nacionalnih parkov in običajno le-ti ne dopuščajo adrenalinskih podvigov, toda pri Archesu, z največjo koncentracijo naravnih mostov in v nebo kipečih skalnih (peščenih) stolpičev na svetu, je treba narediti izjemo.

Območje, kjer sta erozija vetra in vode ob pomoči zmrzali in gravitacije dobesedno čarala, je tako osupljivo, da ne potrebujemo adrenalinskega vzburjenja, ker imajo možgani že v mirovanju dovolj dela s percepcijo vse realnosti okoli nas. Nenavadna mističnost prostora je povsem drugačna od vsega, kar poznamo na vzhodni strani Atlantika. In ja, ponekod - še posebno v Devil's gardnu - je mogoče zlesti na nekaj skalnih formacij, čeprav je plezanje po krušljivi rdeči kamnini načeloma prepovedano. Nujno pa si moramo privoščiti fantastično razgledni, dobra dva kilometra dolg sprehod do ikone Archesa - Delicate archa. Najbolje pozno jeseni ali zgodaj zjutraj, da bomo lahko doživljali naravo v vsej goli osupljivosti in ne med čredami turistov.

Za samoto pa je treba le malce na jug - v Canyonlands. Verjetno najbolj diviji ameriški nacionalni park, ki na krepkih tisoč kvadratnih kilometrih prvinske samote skal in neukročenih rek ponuja vse izzive, ki si jih lahko zamislimo! V Moabu, na robu Canyonlandsa, sami sebe imenujejo "mountain bike center of the known universe". In to pove vse. Tukaj si lahko izposodimo gorsko kolo, kajak, se pridružimo raftarjem, plezalcem ali pa le s terencem zapeljemo v osrčje parka.

Sam sem se ga lotil avtomobilom in poiskal "uradno" najzahtevnejšo cesto na svetu: "Elephant rock road". Čeprav je skalno podlago preko strmih skalnih formacij, ki marsikje zahteva bolj plezanju kot vožnji primerna znanja, težko šteti za cesto, je vrisana na zemljevide in ima celo nekaj prometnih označb (predvsem opozoril) ter nas pripelje v predele, kjer narava bolj spominja na Mars kot Zemljo in kjer imajo redki ljudje, ki se pojavijo v praznini, ostroge na škornjih in revolverje za pasom. Za 25-kilometrsko vožnjo potrebuješ kakšnih pet ur in obvezen štirikolesni pogon (zapora diferenciala zna priti zelo prav) ter posebno dovoljenje uprave parka, saj je ta predel tako odročen, da se bomo v primeru težav težko izvlekli sami. Saj ste gledali film "127 ur", ki je bil posnet prav tukaj, kajne?!

A Utah ima, poleg puščavskega, še drugi obraz - hribovski - z morda celo najboljšim lahkotno puhastim snegom na planetu. Na severu namreč namesto kolesarsko-avtomobilskega "freerida" ponuja eno najboljših možnosti "freeride" smučanja. Čeprav v Utahu večina prisega na Park city, so tam kljub progam s pomenljivim imenom "Widowmaker" in "McConkey bowl" predvsem japiji z družinami, ki ob vrtoglavih cenah v gneči kažejo, kaj je novega v smučarski industriji.

Prave zgodbe iz pršiča se dogajajo v sosednji dolini, kjer se ob razvpitem Snowbirdu "skriva" zelo posebno smučišče - Alta. Eno najstarejših ameriških smučišč (kar se vidi po napravah) je eno zadnjih na planetu, kjer je prepovedano deskanje in predvsem eno redkih smučišč na svetu, ki ima več označenih strmih grap kot prog! Da so urejene proge tukaj le za povezave med grapami in pobočji, je jasno, ko sredi "offpiste" strmin srečaš pet- ali pa osemdesetletne smučarje in nihče nima običajnih ali karving smuči. To je planet prostega smučanja, z letnim povprečjem 13 metrov snega in ceno za ZDA nepojmljivo skromnih manj kot sto dolarjev na dan. In ne pozabimo - zunaj smučišč se odpira še večji svet celotnega Skalnega gorovja in tudi Sierra je le dan vožnje stran.