Prva odmevna zgodba v karieri Tomija je bila z Dejanom Zavcem. Štajerskemu boksarskemu zvezdniku je bil trener, psiholog, menedžer ... Kariero je nadaljeval kot kondicijski trener slovenske moške odbojkarske reprezentance. Že desetletje pa v Katarju na športni akademiji Aspire skrbi predvsem za razvoj moči mlajših selekcij od U13 do U20. Prišel je sicer za manj časa, a kljub nekaterim slabostim življenja zahodnjaka v arabskem svetu ostaja zvest projektom, za katere meni, da jih lahko uspešno uresničuje tam.

Razmere za delo so, kot pravi Tomi, v Dohi odlične, saj ima na razpolago vso tehniko, ki si jo lahko zaželi. A to ne pomeni, da je delo preprosto, saj tudi v Katarju ni več razmetavanja z denarjem in pričakovanja so visoka, kar zahteva nenehno dokazovanje. Poleg tega se je treba prilagoditi njihovi kulturi v javnem življenju, ki ne omogoča javnega izkazovanja ali promocije drugačnosti, dopušča pa to v zasebnosti. Tujci imajo dostop do dragega alkohola, je pa najtežje preživeti zelo vroče poletje ter živeti brez možnosti, da bi videl gozd, gore ali slovenske prijatelje.

Kar se nogometnega prvenstva tiče, je Tomi navdušen predvsem nad logistiko in koncentracijo dogajanja na relativno majhnem območju Dohe in sosednjega Losaila, kar omogoča druženje navijačev, seveda brez pijanskih veseljačenj. V kontroverzije v zvezi s prvenstvom se ne spušča, opozarja pa, da se je pri izboru prvenstva vedelo, da se je izbralo konservativno državo, a da vse ni tako črno-belo, kot se zdi. Pojasni, da šport še ni usidran v njihovo kulturo, a vanj ogromno vlagajo in so do sedaj organizirali že stotine velikih svetovnih športnih dogodkov. Tomi opozarja, da nogometno reprezentanco, ki je razočarala, sestavljajo iz zelo majhne baze le nekaj tisoč registriranih igralcev, saj priseljencev v svojo ligo ne sprejemajo, se pa ob velikih vlaganjih veliko pričakuje od naslednjih generacij.