Vemo, da so pospeški najprivlačnejša "stvar" pri električnem pogonu, še posebno ker je največji navor že pri prvem vrtljaju elektromotorja. Ampak če je navora za tovornjaških 1200 Nm, je doživetje pri pospeševanju še posebno "brutalno". Ta dirkalna tesla se premakne z mirovanja do stotice v manj kot treh sekundah – torej s pospeškom, večjim od zemeljske težnosti, kar pomeni, da je občutek ob polnem »plinu« tak kot pri skoku v globino ali med prostim padom na vlakcu smrti. In to pač ne pusti spati metuljčkom v trebuhu in dlakam na vratu.

Moči je za več kot 350 kW (ne moremo reči, da v avtu rezgeta petsto konjičev, ker nič ne rezgeta), a tisto, s čimer ta dirkalna tesla preseneti, je lega med ovinki. Električni avtomobili so načeloma težji, a ta dirkalna različica je povsem oskubljena vsega nepotrebnega, razen enega sedeža, volana in za dirkalnik resno nenavadnega 15-palčnega zaslona (preko katerega upravljamo z avtomobilom). Poleg tega je težišče tako nizko, da je lega v ovinkih pravzaprav fascinantna! Še posebej, ker za optimalen prenos moči oziroma navora na vsa štiri kolesa skrbi elektronika!

Vse je torej idealno! Skoraj! Kajti v ušesih ni ničesar, razen šuma vetra, kotaljenja gum in nežnih ječanj pogonskega sklopa in prenosov. Ob vseh brutalnih zmogljivostih avtomobila, ki vzburjajo telesna čutila (tudi vestibularni organ v ušesu), ostaja nem občutek v ušesih v pradoksalnem nasprotju. Ampak, a je to slabo? Ne, če nismo navajeni rohnenja motorjev z notranjim izgorevanjem, kar je za dirkače stare šole gotovo tudi motivacija in stimulacija. A povsem objektivno gledano, zvok na dirkah pač ne prinese zmage!