Spomini na "naj" Dakarje: Dakarska odisejada v Libiji 2003

Dirka, ki se je leta 2003 odločala predvsem v peščenih brezpotjih med zgodovinskim predsaharskim libijskim mestom, zgrajenim iz blatnih opek, Ghadamesom in nekdanjo prestolnico starega Egipta pri Luksorju, je pomenila prvi obračun nemških avtomobilskih proizvajalcev z japonskimi.

Predvsem pa je trasa Dakarja 2003 prinesla popolno praznino puščave, kot je nismo na tem reliju zasledili nikoli več, saj je zahodna Sahara, kjer je kasneje potekal, preveč obljudena, južnoameriška Atakama premajhna in Rub' al Khali na jugu Savdske Arabije preveč militarizirano območje. Prinesla je najvišje saharske sipine in tudi popolnoma ravna peščena prostranstva rumeno-modrega sveta, v katerih se je zdelo, da bolj jadramo, kot vozimo, in kjer je bila edina stvar, ki se je premikala, merilnik goriva. Ves svet je v južni libijski Sahari le pesek, tu in tam posejan z razcefranimi gumami, odpadlimi kosi kovine in srhljivim občutkom zaradi nejasne prisotnosti tistega, kar je te stvari raztreslo po pesku. 

Praznina z obljubo popolne svobode ima le odsev duše in tistega, kar vanjo prinesemo. Zato se je bojimo, ker je dovolj prazna, da se v njej srečamo s svojimi slabostmi in strahovi. V civilizaciji pozabljen občutek, da ne moreš izstopiti iz težav ali si hipno izpolniti želje, stiska živce in plemeniti duha. Tu ni reklamacij in fastfood filozofije, pravzaprav nobene navlake civilizacije in lažne varnosti družbe, še posebno pa ne črednega prenašanja odgovornosti na druge. V tej puščavi med Ghatom in AlJagbubom razumeš Lawrenca Arabskega, ki je menil, da je stvarnik ustvaril puščavo zato, da lahko človek v njej izmeri svojo nesposobnost. A ne pozabimo, puščava se zdi prazna le tistim, ki v njej niso nikoli preživeli noči in jih ni napolnila njena praznina. In seveda za tiste, ki svet merijo z denarno vrednostjo črnega zlata pod njo. Tega pa je pod libijskim delom Sahare seveda ogromno.

Vožnja po pesku hkrati polni in bega z doživetji na meji obeh skrajnosti sreče in strahu. Pesek tako kot vse skrajnosti izvabi iz človeka najboljše v njem, saj ne dopušča polovičarstva in pretvarjanja. Pa tudi najslabše. V pesku imaš le dve možnosti: ali zmoreš in prepelješ ali obtičiš. Izgubiš ali zmagaš. Vmesne možnosti ni. A šele ko obtičiš v pesku, doživiš prostranstva in moč puščave s prave perspektive svoje majhnosti in nemoči. In v pesku je moč ključna - vsaj tista motorna, ki ti pomaga "izplavati" iz globokega peska. Meni se je v vrhunsko pripravljeni, z zaporami vseh diferencialov opremljeni, a motorno podhranjeni Land cruiserci zato zdelo, da kak dan vrtim lopato skoraj več časa kot volan. A to je potrebno za doživetje te dirke, puščave in sebe. Dokler drviš preko puščave neobremenjeno, doživljaš le svoj nadut ego. Ko se ustaviš, pa te dohiti vse, pred čemer si bežal. In na tej trasi so nas velikokrat ustavile neprevozne peščene pasti in pa tudi eksplozija asistenčnega tovornjaka, ki je zapeljal na mino. 

A zdi se, da pravih strahov ni prinašala eksplozija, ki smo jih na dakarskem reliju pravzaprav vajeni in predvsem mine ne povzročijo veliko več škode in smrti kot spregledane naravne puščavske pasti pri polnem plinu. Seveda ni prijetno zapeljati med rdeče table s smrtnimi glavami in se nekaj deset kilometrov poskušati držati v prahu skoraj nevidnih kolesnic pred seboj, a v realnosti je seveda bistveno več žrtev lastnih vozniških napak kot orožja. Samo ta Dakar je prinesel zaradi nesreč na sipinah dvajset komaj preživelih in dvesto lažje poškodovanih. Predvsem pa največ nelagodja niso prinesla minska polja in shrljiva praznina puščave, ampak redke oaze civilizacije vmes. Ena najstarejših in najpomembnejših oaz v človeški zgodovini Siwa, kamor naj bi po nasvete modrecev prihajal celo Aleksander Veliki, dandanes deluje precej žalostno, Sabha pa že kar srhljivo. Najjužnejše vzhodno-saharsko mesto namreč deluje kot napol karikatura Bejruta in Bronxa. Čeprav so Libijci izjemno prijazni iz v nasprotju s svojim slabim imidžem zelo kultivirani, pa mesto, ki je pribežališče vseh, ki iz osrednje Afrike, predvsem Nigra, želijo v boljše življenje na sever, seveda ne more ustreči vsem pričakovanjem in zahtevam ... 

Reli Dakar je po treh tednih dirkanja v januarju 2003 za seboj pustil pet držav, tri celine, dve veliki minski polji, tisoče kilometrov največjih saharskih sipin in enega mrtvega dirkača. Med tretjino dirkačev, ki se je prebila od starta v Marseillesu do cilja v Šarm el Šejku, so bi najhitrejši Masuoka, Chagin in Sainct. Slovenec Miran Stanovnik je žal svojo najboljšo skupno uvrstitev, ki se mu je obetala, pustil v skalah, a z zlomljenimi rebri vseeno končal dirko, na kateri mu je uspelo najtežjo etapo končati med najhitrejšimi tremi v absolutni motociklistični konkurenci. Nekdanji smukaški prvak in olimpijski zmagovalec Luc Alphand pa je na etapi med Dakhlo in Luksorjem dosegel prvo zmago dizelsko gnanega avtomobila v absolutni konkurenci sploh.