Spomini na Dakar 2018: Južna Amerika na najtežji način

Po treh desetletjih borbe z minskimi polji in peskom Sahare ter vročino in boleznimi podsaharske Afrike se je dirka leta 2009 preselila na zahodno in južno poloblo, kjer so pozimi dnevi daljši in kjer je kljub najbolj suhi puščavi sveta prostranstev popolne praznine bistveno manj. Zato se je zdelo, da se je najtežji reli na svetu pomehkužil, a deseta izvedba relija Dakar v Južni Ameriki je leta 2018 pokazala zobe. 

Dolžina blizu 9000 kilometrov za ta reli sicer ni pomenila nekega presežnika, je pa izstopalo to, da je bila od tega kar polovica hitrostnih preizkušenj. Sedem etap je bilo popolnoma brezpotnih in nekatere celo povsem peščene. Bilo je več sipin kot kadarkoli v Afriki. Najdaljša etapa pa več kot 900 kilometrov dolga. Vse  je bilo začinjeno z nadmorsko višino. Dirka je preživela pet dni nad 3000 metri in na najvišji točki dosegla skoraj pet kilometrov. Za piko na i je to leto pri skrajnosti relija sodelovala še narava z milo rečeno nenormalnim vremenom. Dve hitrostni preizkušnji so zato spremenili v transfer in borbo s časom v borbo za preživetje. 

Trasa je spominjala na eno najlegendarnejših vztrajnostnih dirk vseh časov "Grand Premio del Norte", na kateri so leta 1940 dirkali iz Buenos Airesa v Limo in nazaj. Tokrat je bil reli speljan iz Lime prek La Paza v Cordobo, od koder pa je bilo treba dirkalnike odpeljati še do trajekta v Buenos Airesu. Dirkanje prek ravninske pampe med Cordobo in obalo Atlantika se je že pred leti izkazalo za prenevarno, saj je na primer leta 2009 Carlos Sainz tukaj polni plin v 300-»konjskem« dirkalniku držal 80 % časa. Zato je bila zadnja etapa tega leta raje speljana okoli Cordobe skozi spektakularno lunino pokrajino deloma po trasi relija WRC. 

A posebna seveda ni bila le zadnja etapa. Zdi se, da je bila to leto trasa speljana mimo večine največjih znamenitosti te celine. V Peruju je dirka vodila mimo ene najzanimivejših oaz sveta, ki je raj za sandboarding – Huacharine, nato pa mimo (za eno posadko pa deloma celo dobesedno prek) znamenitih linij v Nazci, nad katerimi zaradi turbulenc vodijo najskrajnejši komercialni poleti na svetu (v mojem primeru je bruhal celo kopilot). Epsko glavno mesto inkovskega imperija Cuzco je bilo skupaj z ikoničnim Machu Picchujem že nekaj sto kilometrov oddaljeno od trase dirke (ne pa za nas v asistenčnih vozilih), zato pa je dirka peljala ob obali najvišjega plovnega jezera na svetu Titicaca in enega najbolj nenavadnih kamnitih templjev Puerta de hayu marca ...

V Boliviji je bilo vse to zelo podobno. Dirka se je ustavila v najvišji (administrativni) prestolnici sveta La Pazu, ki leži tudi nad 4000 metrov nad morsko gladino, in prečila (obšla) spektakularno največjo slano puščavo oziroma izsušeno jezero na svetu – Salar de Uyuni, ter enega najbolj žalostnih krajev na svetu Potosi, kjer naj bi v rudniku srebra, ki je stoletja z bogastvom zalagal španski imperij, umrlo osem milijonov ljudi. Glede na odročnost krajev je bilo med Challapato in Potosijem neverjetno (za asistenco) peljati po tedaj še relativno sveže asfaltirani in prav dirkaško zaviti ter užitkarsko samotni cesti, ki se nikoli ne spusti pod 3800 metrov.

Pravzaprav smo na asistenčni trasi v prvem perujskem delu sledili sloviti panamericani, cesti, ki bolj ali manj ob obali Tihega oceana preči obe ameriški celini od skrajnega juga do skrajnega severa (z izjemo prekinitve v severni Kolumbiji). V tem delu smo tako vozili med oceanskimi valovi in zasneženimi šesttisočaki na obzorju. V Boliviji pa seveda prek Altiplana – visoke planote – ves čas krepko nad 3000 metri. Sam sem tukaj, nad La Pazom, z avtom pripeljal skoraj do 5300 metrov, kar je za evropske pojme seveda nepredstavljivo. 

A tisto, kar je na bolivijskih cestah najbolj osupljivo, je promet. Že v prvem hipu razumeš, zakaj ima Bolivija neverjetno črno statistiko v prometu. Rekorderji pa so ne le po nesrečah, ampak predvsem po cestnih zaporah zaradi različnih stavk, ki lahko trajajo tudi več tednov. Če vsemu temu dodamo še zaradi potresov ali poplav uničene ceste, dobimo resnični kaos. A kljub neverjetnim prizorom na cesti predvsem v okolici Orura se nič na svetu ne more kosati z nekoliko severnejšo (perujsko) Juliaco. Mesto, v katerem se v kaosu blata in snega glavna cesta skozi državo konča v železniških tirih, kjer ni prometne signalizacije in je ves promet natlačen v ozke stranske ulice, prinese dimenzijo vožnje, ki jo težko doživiš tudi v popolnih brezpotjih. 

Na argentinski strani Andov je nato veliko stvari precej drugačnih, le narava je enako ali pa še bolj osupljiva. V dnevnik sem v tem delu sveta zapisal: »Jutra na tem Dakarju nimajo nič skupnega z afriškimi. Tu se ne zbujaš iz ene more in se potapljaš v druge, ampak prehajaš iz enih sanj v druge. Peljemo skozi prazno pokrajino med zaplatami belega snega na črnih vulkanih in rumenega peska okoli zelenih jezer skoraj pet kilometrov visoko. Nad njim čepijo pisani vrhovi s kosmi snega in nad vsem modro nebo z belo bleščavo sonca. Temnomodro, kot se za višino štirih kilometrov in pol nad morjem spodobi. V prostoru ni ničesar razen barv, ki so tako intenzivne, kot da bi hribe in doline nekdo pobarval. Znašli smo se v Picassovi sliki. In dirkamo na višini, kjer je v Evropi treba že precej plezati. Lovimo sapo, na pol med nebom in zemljo, na pol med budnostjo, sanjami in moro.« 

Dirka je na prehodu iz Bolivije v Argentino peljala skoraj 5000 metrov visoko (kot na vsakem Dakarju, ki je prečil Ande). To je višina, na kateri je kisika praktično polovico manj kot na morski obali in kjer dolgoročno življenje in razmnoževanje človeške vrste v teoriji ni mogoče – saj zarodek ne dobiva dovolj kisika s krvjo. Je pa to višina, ki je zelo primerna za avanturistična doživetja in seveda tudi gorniške in smučarske podvige. In moj posebni »custom-made« superkratek Sensov snowboard seveda tudi na te dirke odhaja z mano. Deloma, da služi kot »podnica« pri zakopavanju oziroma odkopavanju avtomobila iz peska, deloma pa za izkoriščanje trenutkov, ko karavana relija počiva – tako na sipinah kot snegu.

A tisto, kar se zdi v Argentini najbolj navdušujoče, ni narava, ampak so navijači. Tako kot nas v Afriki nič ni moglo pripraviti na podsaharsko revščino in prosjačenje, nas nič ni moglo pripraviti na argentinsko navdušenje in oboževanje, ki je že mejilo na prizore iz filma Zora živih mrtvecev. Celotno karavano dirke so oboževali kot rockovske zvezdnike in za njim nepojmljive vsote denarja kupovali polomljene dele dirkalnikov ter skrbeli za povsem nerealno vzdušje, ki je še bolj nabito z energijo kot v Afriki, kjer smo bili za lokalne prebivalce predvsem popestritev dneva in preživetja.    

Reli Dakar je leta 2018 dobil Mathhias Walkner med motoristi in nekdanji zvezdnik WRC Carlos Sainz med avtomobilisti. Slovenec Simon Marčič je dirko uspešno končal kljub epski odisejadi z resnim izgubljanjem v puščavi in okvaro motocikla, ki jo je čudežno rešil tudi s pomočjo sotekmovalcev. Preživel je padec pri 100 km/h, se vlekel na vrvi, varil okvir motorja in skupaj z menoj ure v pesku iskal izgubljen ključni vijak motocikla. Tako je bila tedaj videti moja reportaža o tej dirki in Peruju, ki ga je prečila v prvem delu.