Čeprav uporaba zmajev za poganjanje plovil in vozil sega v začetek devetnajstega stoletja, patent uporabe padala za surfanje datira v leto 1977. Približno v tem času je Diter Strasilla "izumil" smučanje s padalom, ki se je izkazalo kot izjemno uporabno za polarne ekspedicije (in ga ne smemo zamenjevati za jadralno padalstvo ob pomoči smuči). V zadnjih letih vse več kajtarjev, sploh tistih, ki živijo daleč od gora, uživa v vetrovnih dnevih na snegu.

Tudi na snegu lahko uporabljamo klasično (vodno) opremo, le padalo je zaradi dejstva, da ne potrebujemo plovnosti in tega, da v hribih običajno piha v sunkih, lahko manjše. Je pa seveda dobro, če imamo (freeride) smuči ali deske s čim manjšim stranskim lokom, da lahko držimo smer in ne zavijamo. Na snegu se tudi bolje obnese sedežni trapez, a za osnovno zabavo je, kot rečeno, dovolj kakršna koli kajtarska oprema v kombinaciji s smučarsko.

Glede na vodno kajtanje ima snežno nekaj očitnih slabosti: nizko temperaturo (vetra), večjo trdoto snega, zaradi česar so padci ali "bodydragi" bolj boleči, neuspešni skoki pa lahko tudi nevarni, zato je treba paziti, da ostajamo relativno blizu tlom. Vse skupaj otežujeta manj konstantni veter in termika, ki nas lahko dvigne višje, kot želimo skočiti. Ljubitelji prostega sloga na snegu pogrešajo valove, na katerih skačejo. Zaradi trde podlage (snega), ki ne drži padala pri dvigu in zlaganju padala pa je skoraj nujna tudi pomoč za ta dva "manevra".

A stvar je vsekakor zabavna. Drsenje po snegu z veliko hitrostjo je seveda vedno zabavno, ne glede na rekvizite. Zapriseženi prosti smučarji bodo sicer ostali na zasneženih strminah, drugi pa bodo uživali prav v tem, da je s padalom mogoče smučati tudi v strmino. Če ne drugega, je zadeva odlična alternativa, kadar smo daleč od gora ali morja. Lahko pa tudi le vaja za poletne dni ...