SSV ni prevozno sredstvo, je rekvizit za zabavo. Tudi v šibkejši različici je petdeset konjičev z variomatom in predvsem reduktorjem povsem dovolj za manj kot 600-kilogramsko vozilo s četrt metra giba vzmetenja in pesku namenjenim profilom gum. Zabavno kot motor, le da ima volan in štiri kolesa, varnostno kletko in sedež za navigatorja, ki omogoča, da voznik razmišlja le o liniji vožnje in pasteh brezpotij.

Ko se podamo z vozilom v pesek, se moramo zavedati, da ta ne dopušča polovičarstva – sipino namreč prevoziš ali pa ne. Ne moreš je malo prevoziti ali skoraj prevoziti! Leporečje in "pozersko pametovanje", ki nesposobnežem pomaga v družbi, tu potone v pesku. Ja, moramo biti odločni, a z dobro mero strahospoštovanja pred neodpustljivo surovostjo puščave. Hitrost voženj mora zato biti dovolj velika, da se ne zakopljemo v pesku, obenem pa dovolj majhna, da ne polomi stroja in kosti. 

Linijo vožnje načeloma izbiramo po nezvoženem pesku, saj so kolesnice načeloma mehkejše. Če znamo prepoznati razliko med napihanim in nenapihanim peskom (kar je skrivnost vožnje domačinov) vozimo po nenapihanem. Pri tem pazimo, da se ne ujamemo v kotanje in da ustavimo vedno po klancu navzdol. Med vožnjo zato gledamo dovolj daleč, da lahko ukrepamo in prilagodimo vožnjo oviri ali razmeram ter ves čas držimo maksimalno koncentracijo. 

Pri sipinah je ključno, da se vrhu (robu) približamo z dovolj visoko hitrostjo, da ga gotovo prevozimo, a z dovolj majhno, da se lahko ustavimo in ne poletimo na glavo, če se sipina na drugo stran prepadno odlomi. Največji del puščavskih izkušenj pomeni občutek za ta kompromis. Ključno je, da se na drugo stran spustimo v smeri vpadnice, sicer tvegamo prevračanje. 

Podobno je pri naklonu, do katerega lahko pri vožnji počez bočno nagnemo vozilo, da se ne prevrne. Pri tem se moramo zavedati, da se lahko spodnji, obremenjeni del v pesku še bolj vdre in posledično nagne. Tu so ključni mirni živci, da ne spustimo plina, saj trenje vrtečih se koles v pesku ustvarja dodaten stik s podlago. Sicer je smer, po kateri se sipine lotimo, odvisna od motorne moči in gum, ki določajo, kakšno strmino še lahko premagamo. 

Pa še to: v resno (peščeno) puščavo se odpravimo dobro psih(ofiz)ično pripravljeni na (tudi vremensko) skrajno praznino, ki navdušuje s svobodo možnosti, a od nas in od vozila zahteva brezkompromisno veliko. Po možnosti se je ne lotimo sami in z dodatno posodo goriva in vode. Če smo z avtomobilom, potrebujemo še lopato, vlečno vrv, rezervno kolo, tlačilko (da lahko tlak v gumah spustimo tudi le do pol bara), podnico in dvigalko, ki sta ključni za odkopavanje. Dobro je imeti navigacijsko in komunikacijsko opremo (satelitski telefon).