Petinpetdesetletnik je veliko več kot le pornozvezdnik, saj igra tudi v klasičnih filmih in ima v Italiji kultni status, ki znatno presega njegovo nadpovprečno obdarjenost in blazno število blizu osem tisočih spolnih partneric.

Ob koncu osemdesetih in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je pravzaprav ustoličil grob (analni) seks, a na samosvoj, prefinjen način. Zaradi svojega sloga pa tudi za tovrstno filmsko produkcijo nenavadnega spoštovanja in čutenja partneric ni dobil le kultnega statusa med gledalci, ampak predvsem priljubljenost pri soigralkah, ki so šle z njim dlje kot s komer koli. Kljub slavi in specifičnosti službe pa Rocco ne živi kot rock zvezdnik, ampak bolj kot vrhunski športnik – z veliko gibanja, pazljivostjo pri prehrani in alkoholu ter z družinskim življenjem. Sam pravi, da ni nikoli uporabljal drog (česar večina njegovih soigralk ne more reči) in da pri seksu, tudi igranem, vedno stavi na čustva, vzburja pa ga predvsem iskrenost v očeh partnerice. Treme očitno ne pozna, kako se je možno lahkotno soočati z bližino kamere v za večino intimnih aktivnostih, pa je ena njegovih filmskih partneric Cherry Kiss razložila kot kombinacijo oboževanja spolnosti in narcisoidno-samovšečnega oboževanja sebe na zaslonu.

V pogovoru z Roccom nisva moralizirala o slabih straneh pornografije, ker potem intervju sam po sebi ne bi imel smisla. Seveda pa tudi on opozarja na spolno prenosljive bolezni in predvsem na to: da ti filmi niso namenjeni spolni vzgoji, za kar so mnogokrat "zlorabljeni", kar povzroča težave, ko se fantazije začenjajo razumeti kot resničnost.

Sam pravi, da bi na pornoigralce morali gledati kot na kaskaderske dvojnike (avatarje), ki namesto gledalcev počnejo tisto, česar si gledalci sami ne upajo, ne morejo, ne znajo, nočejo ... In opozarja, da njegova grobost, vzeta iz konteksta, ni nekaj, kar bi bilo namenjeno posnemanju. In podobno velja tudi za gledalke, saj je 24 centimetrov njegovega "delovnega" orodja, glede na fiziološke mere, v precejšnji meri večinoma neuporabnih.