Tisoč kilometrov ovinkov skozi čarobne zalive in preko treh "pogorij", kjer cesta, ujeta med travnike in skale, pelje več kot poldrugi višinski kilometer od obale pod nebo, prinaša adrenalinske dogodivščine v osupljivi naravi – ne le na tleh, ampak tudi na vodi in v zraku. To je zgodba o idealni kombinaciji dalmatinskega in balkanskega "roadtripa", dovolj blizu, da je lahkoten, in dovolj daleč, da je avantura.
Lani smo raziskovali Dolomite in Visoke Ture, tokrat pa smo se vrnili na jug, na pol med jadransko vzhodno obalo in zahodne obronke Dinarskega gorovja. Cilj je bila Črna gora z Durmitorjem, ki sicer z (manj razčlenjeno) obalo ne more konkurirati Dalmaciji, z gorami pa lahko tudi največjim biserom Alp. A seveda bi bilo na dobrih dva tisoč kilometrih "krožne" poti škoda preleteti (dobesedno in preneseno) kvarnerske in dalmatinske otoke ter vse vijuge Velebita, Biokova, Lovčena in seveda Jadransko magistralo vmes. Zato je to tudi zgodba o zalivih vzdolž ikonične tisočkilometrske ceste med Trstom in Ulcinjem, začinjene z morjem in oblaki, premagovane z motociklom, vodnim skuterjem, ziplinom in poletnimi sanmi, raftom in planinskimi gojzarji ...
Gneča in omejitve so spremljevalci sodobnega življenja, zato smo se kljub vsestranskemu športnemu potovalnemu motociklu umikali najbolj nagnetenim in upočasnjenim delom Jadranske magistrale in iskali alternative med valovi in stenami. Pa tudi po odsekih avtoceste, na kateri je 170-glava horda vrancev v veliki multistradi lahko na polno zaživela. Ovinkov med Senjem in Karlobagom ter kamnite pušče Raba in Paga ne gre izpustiti, kot tudi ne zalivov južno od Makarske riviere in vijug na 1762-metrski vrh Biokova nad njo. Podobno velja za Črno goro z Lovčenom nad Boko Kotorsko in čarobnost Maganika na poti do Durmitorja. In pot nazaj, kjer je dobro dodati osupljive Dabarske kukove ali Tulove grede in doživetje popestriti s trajekti, ki popeljejo v samotnejši svet od obale.
Dubrovnika se je v tej luči (kljub temu, da z motociklom lahko vstopimo v prometno zaprto cono) najbolje lotiti z vodnim skuterjem – na primer iz Loparja. Užitki valov, ki pri polnem plinu, brez omejitev, brizgajo okoli tebe, so poletna alternativa doživetjem na asfaltnih ovinkih. Na ta način se do Straduna in vseh znamenitosti, ujetih v do 25 metrov visoko obzidje, pripeljemo v stilu, a se kljub temu ne bomo ognili gneči influencerjev, ki med Onofrijevo fontano in Orlandovim stolpom iščejo prizorišča snemanja Igre prestolov in pijejo pivo za deset evrov. Podobno je pametno ob sončnem zahodu prometni kolaps ozke ceste na viralno lokacijo Srdža nad mestom obiti s krožno-kabinsko žičnico. Ali prav nasprotno na tej cesti potrenirati to, kar nas čaka na meji s Črno goro in naprej med Herceg Novim, Kotorjem in Budvo ...
Dve informaciji o Črni gori težko najdemo v zahodnih medijih: da turizem tukaj cveti in da Budva ni kraj, kamor bi želeli na počitnice. A je oboje res. Toda ob vseh čarobnih plažah, na katerih smo lahko hladili noge in glavo ob dolgi poti na jug, se zdi, da kljub dobremu "vajbu" ne potrebujemo smetišča na mestni plaži Ričardova glava, nepojmljive gneče na Slovenski plaži in pompoznosti precenjenega Mogrena. Pa tudi ne nedokončanega kolosa hotela As, ki kazi sicer sanjski zaliv Perazića Do. Ker je Sveti Štefan še vedno zaprt, na Sv. Nedelji pa ni mogoče zares privezati plovila, s katerim prikrižarimo iz Petrovca na moru, je tu morda najbolje poiskati tisto, kar je najbolj očitno in že v imenu države – gore.
Najprej Lovčen s sprehodom na Njegošev mavzolej. Iz Kotorja se cesta pod Jezerski vrh vzpne 1550 metrov visoko preko serpentin, ki se jih ne bi sramoval prelaz Stelvio, in po prepadih, ki jih lahko zavida Passo Gavia. Tu si vesel, da sediš na stroju, ki se kljub potovalni zasnovi pelje skoraj kot superbike, še posebej, ko se na drugo stran proti Cetinju spuščaš po cesti, ki je veljala za eno najbolj ikoničnih gorsko-hitrostnih dirk v (drznimo si reči) Evropi in po številu ovinkov spominja na legendarni Pikes Peak. In če ovinkov še nimamo dovolj (ali potujemo z avtomobilom in potrebujemo nekaj dodatnih doživetij obremenitve sil in vonja okolice), poletno sankališče in spusti po jeklenici z razgledom na morje prinesejo prav to.
A če iščemo kraje, dovolj samotne, da niso na prav vseh turističnih zemljevidih sveta, bomo morali pred turisti, ki dandanes gredo kamor koli jih pač peljejo Google Maps in predlogi na Instagramu, zapeljati še nekoliko na sever. Po še ožjih, tudi samotnih, prepadnih in nepredvidljivih, a vozniško fantastičnih cestah mimo verjetno najbolj pravljične in tudi samotne gorske pokrajine – Maganik – pa do že skoraj razvpitega, a še vedno dovolj samotnega Durmitorja in njegovih čarobnih ledeniških jezer ob vznožju. Velika multistrada se tu izkaže za idealnega sopotnika, saj številni elektronski programi, varuhi in "gadgeti" skrbijo, da bomo kljub vsemu nepredvidljivemu (nevarnemu), kar nam pod kolesa "mečejo" črnogorske ceste, uživali na varni strani.
Najlepša plaža Črne gore je paradoksalno sto kilometrov od morja na smaragdnem Vražjem jezeru, ki na nadmorski višini 1500 metrov leži sredi pokrajine, ki bolj spominja na mongolsko stepo ali Severno Irsko kot na Balkan. V zaledju Žabjaka spimo v "trikotnih" hiškah, kjer zares začutimo divjino, do katere smo vozili tri dni. Poleti si ne moremo pomagati s tremi tukajšnjimi smučišči, lahko pa si z raftingom po reki Tari. Najgloblji kanjon v Evropi, ki se zajeda poldrugi kilometer pod okolišnje vrhove, je impresiven, a pri raftingu se moramo zavedati, da smo "daleč" na jugu in da lokalni vodniki vse skupaj včasih jemljejo lahkomiselno. Alternativa je eden najdaljših spustov po jeklenici pri Đurđevića Tari ali pa bolj estetski nad zeleno Pivo na drugi strani gora v Plužinah.
Ampak nas tu zanimajo predvsem višave. Durmitor ima skoraj petdeset vrhov, visokih nad 2000 metrov, in relativno obljudeno in dobro označeno neprezahtevno pot na Bobotov Kuk z 2523 m, kjer najkrajša in obenem najlepša pot pelje čez Mlečni dol in Zeleni vir. V senci Zupcov, ki uokvirjajo čarobnost narave. Razdalje sicer niso majhne, so pa zato višinske razlike zaradi ceste, ki pripelje 2000 metrov visoko. Koč ni v izobilju, je pa zato veliko ovac, jezer in travnikov, posejanih z belim apnencem. Tudi če smo navajeni čarobnosti belih skal na Velebitu, je tukaj vse večje, višje in bolj potencirano.
Če nas ta del sveta zanima vozniško (kolesarsko glede na vozniško kulturo in ceste morda ni najpametneje), je prava stvar Durmitorski prstan: krožna 83-kilometrska cesta, na kateri dosežemo nadmorsko višino 2000 metrov in naberemo tri višinske kilometre skupnih vzponov in spustov. V resnici je cesta na severni strani preozka za resne vozniške užitke in tudi ne prav razgledna, v nasprotju s pravim biserom na južni neposredni povezavi med Žabjakom in Plužinami. Morda lahko tu izkoristimo številne možnosti vožnje po brezpotjih, ki so v tem delu sveta še mogoča, severneje pa moramo naravo naprej oskruniti z asfaltom in betonom, da se lahko vozimo po njej.
Vrnitev? Če ne maramo morja, lahko preko Bosne, sicer "direktno" (preko Nikšića) v Dubrovnik in potem, da se ne ponavljamo, preko Pelješca na Korčulo. Surfarski raj Viganj (tako kot smo že kajtarski raj ob izlivu Neretve) izpustimo, uživamo pa v samoti ceste preko Korčule, ki jo bomo doma še kako pogrešali. Trajekt do Splita je balzam za zadnjico in koncentracijo, saj nas do doma čaka še 550 kilometrov. Zalivčke do Šibenika lahko, tako kot nadaljnjih 200 obalnih kilometrov, z omejitvijo naselij preskočimo po avtocesti in se na morje in ovinke vrnemo v Karlobagu. Spotoma ne pozabimo na Dabarske kukove in Tulove grede. Ker smo z motorjem, skočimo na trajekt za Rab, v Loparju na tistega za Krk in od tam na Cres. Še en trajekt in še zadnje vijuge po jugovzhodni obali Istre do Opatije, preden se prepustimo gneči, ki nas pripelje domov.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV