Cesta do predora Ljubelj nas tudi v času najbolj zasneženih zim brez težav pripelje 1069 metrov visoko in odpre smučarski dostop v okviru nekdanje proge, ki je zaradi oskrbe planinske koče večinoma vsaj delno steptana. Tako lahko uživamo v nezahtevnem pristopu do na primer vrha Ljubeljščice severno nad kočo na Zelenici, s popularnejšim imenom (po nekdanji vlečnici) Triangel. Ali pa se nasprotno resnejše v severni steni Begunjščice vzpnemo nanjo po Šentanskem plazu, ki je edini v domeni turne smuke. Vse ostalo v Begunjščici so večinoma bolj ali manj zahtevni alpinistični smuki.    

A naša zgodba je nekje vmes. Ne tako preprosta in obljudena kot Triangel in ne tako zahtevna in senčna kot Šentanc. Krnica Suho Ruševje je sončna dolina, po kateri med svetlimi stenami Vrtače in Palca potujemo med balvani in ruševjem skozi čarobni zimski svet, z občutkom resne divje narave, ne da bi za to potrebovali alpinistično opremo, znanje in kondicijo. Od ceste na Ljubelju je dobre dve uri ali slabe tri vzpona (odvisno od razmer in naše forme). V številkah: 850 metrov višinske razlike in pet kilometrov razdalje od Ljubelja do južne stene Zelenjaka, ki zapira dolino.  

Od koče na Zelenici nadaljujemo proti severozahodu v smeri poletne planinske poti na Zelenico (in Stol), nato pa po približno četrt ure poiščemo desno prehod iz gozda po redki jasi do velikega balvana, še preden pridemo do jugovzhodnega "roba" Vrtače. Od tukaj brez težav nadaljujemo zložno po dolini do zatrepa med Vrtačo in Zelenjakom ali še bližjega sedla Žleb vzhodno pod Zelenjakom na višini 1911 metrov. Od tukaj smučamo nazaj po smeri vzpona, če želimo in zmoremo več, pa se lahko v dobrih razmerah spustimo po Žlebu v Avstrijo. Spust ima alpinistično smučarsko oceno III+ in je v zgodnjem delu resno strm, potem pa se počasi položi. V dolini Poden ob tekaških progah nadaljujemo na severovzhod do kmetije Podnar, kjer se vrnemo na cesto. Logistične težave vrnitve skozi ljubeljski predor in morebitne covidne omejitve pa so že druga zgodba.