Kljub fascinantni konfiguraciji cest, širini, kakovosti asfalta, razgibanosti pa je treba priznati, da k njihovemu užitkarskemu značaju in vozniški poželjivosti veliko pripomore tudi lokacija. Speljane so namreč skozi spektakularno naravo, ki na vsakem prelazu jemlje dih in odpira nova obzorja. Navkljub vse več hitrostnim omejitvam, radarskemu nadzoru hitrosti in tudi gneči v avgustu dolomitske ceste še vedno ostajajo nekaj najboljšega, kar je mogoče izkusiti na motociklu. In prav to gremo poiskat ...

Če iz Tolmezza nadaljujemo čez Aurisino, se bomo ovinkov prenajedli že na sella Ciampigotto, še preden se bodo v Auronzo di cadore začeli zares. Le dobrih sto kilometrov od naše zahodne meje se ob reki Ansie nato začne vzpon, ki vrhunec dočaka kilometer in pol višje pri rifugio Auronzo. Najprej je jezero Misurina – čarobna površina vode, v kateri se ogledujejo skalne formacije in hoteli iz nekega drugega časa. A najlepše še čaka – ena najbolj impresivnih – tako zaradi razgleda kot konfiguracije – cest v Dolomitih. Asfaltna kača ima slabost le v tem, da je kratka – dolga le 8 km in peklensko draga – vožnja po njej stane 30 evrov, kar je skoraj evro na 4 kilometre. A je vredno ...

Ovinki vseh mogočih konfiguracij in strmina do 18 % so le delček tega kar ponuja pokrajina, skozi katero se peljemo. S 1756 metrov se dvignemo 2333 metrov visoko, kjer se cesta konča na velikanskem parkirišču pod kočo Auronzo. A tukaj se v resnici najbolje šele začne. Od konca ceste se odpira lahkotna, le dobro uro dolga krožna turca z le 150 metri višinske razlike. Od rifugio Auronzo čez forzella col di Mezzo pod severnimi stenami Treh Cin (Tre Zime di Lavaredo) in nazaj čez forcella Lavaredo mimo rifugio Lavaredo. Čarobna jezerca, v katerih se ogledujejo severne stene, dajejo celotni panorami nasršenih vrhov v okolici še dodatni čar. Tura pa je vsaj v prvem delu običajno samotna.

Adrenalin? Na večjih jezerih v vznožju Dolomitov je mogoče jadrati v precej divjih razmerah, nekatere reke omogočajo vrhunske spuste s kajaki, a če se dvignemo nad prelaze, nas čakajo seveda skalne poslastice. Sprehod od Treh Cin na rifugio Locatelli bo sproščal bolj oksitocin in dopamin, a če se do te koče podamo po plezalni zavarovani poti preko monte Paterna, je to druga zgodba. Povsem druga dimenzija pa, če se lotimo katere od Treh Cin, pa četudi po običajnem pristopu in ne prek severnih sten, kjer so Dibona, Preuss, Dulfer in Comici pisali zgodovino s premikanjem alpinističnih meja možnega v tedaj najvišji peti in šesti težavnostni stopnji.

In če se vrnemo na ceste: večina se teh cest loti s potovalnimi ali cestnoterenskimi motocikli, toda vsi ti seveda nekaj zamujajo. Visoko težišče in masa teh motocikov, z načeloma tudi prijaznim pogonskim agregatom, namreč ne omogoča polnega doživetja zavitih dolomitskih cest. Sam sem se jih lotil z agilnim strojem, ki ima relativno majhno maso, predvsem pa majhno medosno razdaljo in veliko motorno zmogljivost brez nepotrebne navlake v obliki nepotrebnega udobja. 107 kilovatov moči in približno toliko njutonmetrov navora je dovolj tudi za adrenalinske pretrese. Honda CB 1000 R se zdi, da je le velik pogonski agregat, na katerega so pritrjena kolesa. Blizu 150 rezgetajočih konjičev med stegni zagotavlja, da je vsak ovinek doživetje, izklopljiva elektronska pomoč pa pomaga, da stresa, če nočemo, ni preveč. In ja, lep je – tako da spada v pravljično okolje. Za občudovanje okolice pa se je seveda najbolje ustaviti in jo doživeti peš.