Iskreno, obvladanje tega stroja na superkros progah zahteva profesionalca. Priznajmo, pri polnem plinu in skrajni uporabi tudi v puščavi, a na sipinah je vožnja tudi na amaterski ravni zabavna in predvsem svobodno neomejujoča. Skoraj pollitrska konjušnica z blizu 60-glavo hordo vrancev je brutalna, a v pesku trenje pobere velik del moči, zato je tukaj to idealna igrača za vsakršno uporabo. Seveda to ni motocikel za odkrivanje puščave je pa eden najboljših pripomočkov za njeno doživljanje.
V sipinah je moč seveda pomembna. Spomnim se podobnega testa pred dvema desetletjema v tej puščavi, ko kros motocikli podobne prostornine v globokem pesku od tretje prestave naprej sploh niso več pospeševali. A tisto, kar je še bolj napredovalo v tem času, sta seveda vzmetenje in lahkotnost, ki omogoča dirkačem, da so hitrejši, rekreativcem pa, da se bolj zabavamo. Tudi če imamo poškodovano desno roko in ga težje krotimo, še vedno omogoča veliko obvladljivega veselja.
Ta stroj je factory edition, kar pomeni, da je še korak ostrejši in da praktično nima omejitev v te, kar zmore. Meja je tukaj na strani voznika in ne stroja. Ni sicer najnovejša generacija, a za zabavo pod puščavskim soncem to pravzaprav ne šteje. Kar šteje, je velika rigidnost okvirja in majhna masa (102 kilograma), zaradi česar je tisto, kar najbolj občutimo na tem stroju, veselje! Vse, kar vozniku v puščavi tako ostaja, je, da pazi na odsekane sipine in zablodele kamele (in seveda na količino goriva ter lastno hidracijo).
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV