Toda v resnici je to peskovnik, v katerem se ne le zabavaš, ampak tudi umažeš. Pesek ne dopušča polovičarstva, sipino pripelješ ali pa ne. Ne omogoča timeouta ali postanka za osvežitev, ko ti kaj ne gre. Predvsem pa ne dopušča oklevanja in mencanja, saj v pesku ne moreš voziti nežno ali počasi! Hitrost namreč omogoča glisiranje motocikla, da ne potone ali opleta prednje kolo. Obenem je potrebno imeti dovolj izkušenj za kompromis med tem, da sipino prevoziš, saj se sicer vkoplješ pod njo, a je ne preskočiš in padeš preko nje, če si prehiter ... Pesek – tako kot vse skrajnosti – iz človeka izvabi najboljše, saj ne dopušča polovičarstva in pretvarjanja. Imaš le dve možnosti: ali zmoreš ali obtičiš.

Peščena puščava je peskovnik, v katerem se lahko svobodno igraš, se veliko naučiš, a tudi močno umažeš. A svoboda tudi tu ni brezmejna, omejujejo jo znanje, zmogljivosti stroja in količina vode oziroma goriva. Vožnja po pesku pa je podobna glisiranju »surfa« na valu ali »snowboarda« v pršiču. Toda na motociklu je svobodi dodana še surova moč drsenja skozi zavoj, pospeševanja preko sipine in predvsem pristni avanturistični občutki ob vsakem pogledu čez krmilo. Zadnja leta ima med Slovenci največ izkušenj na tem področju Simon Marčič, ki že osmič dirka na reliju Dakar in tako na kratko razloži skrivnosti in tehniko vožnje v pesku:

Primeren motocikel za vožnjo po sipinah je vsak močnejši enduro ali kros motocikel s primernimi gumami. Ogromno trenje v pesku zahteva veliko moč, zato z manj kot 400-kubičnimi centimetri štiritaktnega stroja pravzaprav v pesku nimamo kaj iskati. Za v sipine veliki in težki potovalni enduri odpadejo, če nismo Martini Krpani, saj so pretežki in preokorni. Za zabavo so pravzaprav najboljše majhne kroske, sam sem tokrat uporabljal TM450R. Če želimo prečkati večje razdalje, pa seveda potrebujemo reli motocikel ali vsaj enduro z večjimi posodami za gorivo, orodje in vodo.

Kaj pa puščava? Še posebno velika peščena, kot je Empty quarter med Združenimi arabskimi emirati in Savdsko Arabijo, v kateri sem se tokrat igral? Puščava je skrajna sama po sebi. Ali mamljivo vabi z obljubo svobode brez omejitev in navlake ali odbija s srhljivostjo mrtvega sveta, ki ne odpušča pretvarjanja in nesposobnosti. Puščave se bojimo, ker je dovolj prazna, da se v njej srečamo s svojimi slabostmi in strahovi ter z zavestjo, da se morda nikoli več ne bomo srečali z nikomer drugim. Po drugi strani pa z ničemer ne omejuje, veže nase ali odbija, zato skupaj s skrajnimi razmerami utiša um in prebudi čustva. V puščavi zato sanje srečajo pravljico in strahovi najdejo svoj pekel, odvisno od tega, kako smo nanjo pripravljeni in s kakšnim strojem (ali kamelo) se je lotevamo ...